Prva žepnica Planinske založbe Zaplezane zgodbe je zbirka zgodb o pogumu, nepremišljenih ravnanjih, gorskih reševanjih in prijateljstvih, ki se stkejo skozi gorništvo. Največ zapisov je posvečenih gorništvu, gorskemu reševanju in alpinizmu, bralce pa prav tako pritegnejo avtorjeve dogodivščine na gorskem kolesu, v jamah, kanjonih in na divji reki, čas pobalinskega odraščanja in služenja vojaškega roka. "Stari kozel ve, kaj je življenje! Ve, za kaj je živel in za kaj se je vredno bojevati. Zaveda se, da je njegov čas slave mimo. Nič več ne razmetava z življenjsko energijo, nič več si ne prizadeva za prvenstvo, a vesel bo, če pride zanj še ena vigred, s tistim ostrim vonjem mlade trave in blago toploto sončnih žarkov." Tako Tomaž Žganjar v uvodu pomenljivo postavi vzporednico s kozorogom, skrhanih rogov.
Naturalistični opisi dogodkov, izražene močne vezi s prijatelji, stkane ob resnih preizkušnjah, pa tudi zapisi zabavnih dogodkov odsevajo nek pogled na njegovo aktivno mladostno življenje, posredno pa tudi na obdobje generacije alpinistov, aktivnih v obdobju osemdesetih in devetdesetih let, še v nekdanji državi. Žganjarjev namen ni prikaz vrhunskih dosežkov generacije, saj so v njegovem aktivno plezalnem času po zvezdah segali večinoma le alpinisti tako imenovane A-lige, bolj se trudi prikazati tedanje razmere, utrip časa, zabavne prigode, svoje, včasih presenetljivo nezrele poglede in ravnanja ter nauke, ki jih je želel ali moral posvojiti.
Vsi raziskujemo in nujno se zaplezamo
"Kako zajeti vsebino knjige v besedi ali dveh? Kako ujeti pravo razmerje? Povezati alpinizem, razmišljanja, anekdote ... Zaplezane zgodbe so metafora za vsa naša življenja. Raziskujemo in nujno se zaplezamo. Nikoli ne gremo navpično proti razsvetljenju. Vsi, brez izjeme. Ampak ravno skozi napake in zaplezanost se učimo in postajamo drugačni, boljši, se učlovečujemo ... in gremo naprej - da ne rečem navzgor. Idejo mi je dala žena, iz prve," ozadje naslova knjige pojasni alpinist in gorski reševalec Tomaž Žganjar, ki se je na svoji dolgoletni gorniški poti poleg plezanja dobra štiri desetletja ukvarjal z gorskim reševanjem, ob tem še posebej tudi z vzgojo in vodenjem reševalnih psov.
Poklicni pravnik se v zadnjem času bolj posveča literaturi, pred leti pa je zelo veliko časa in ustvarjanja namenil glasbi. V alpinistični glasbeni skupini Godba vertikale je združil ljubezen do gora z ljubeznijo do glasbe in rezultat so tri zgoščenke njegovih avtorskih skladb: Prečenje, Brez odveč besed in Nove zgodbe. Odnos do gora in reševanja, kar je ena ključnih vrednot in usmeritev v njegovem življenju, se kaže tudi v njegovih avtorskih romanih Koridor in Igra resnic, ki vsebujeta mnogo avtobiografskih elementov, a tudi nekaj fikcije.
"Moja alpinistična pot ni nič posebnega. Poznam precej alpinistov, ki so dali skozi enake ali podobne reči, morda tudi še bolj divje prigode. Alpinizem je ena od rdečih niti v mojem življenju. Kot večina alpinistov sem bolj univerzalec, dobro smučam, najraje skalno plezam, pozimi včasih čez slapove, grape, kombinacije, tudi kakšno resno zimsko smer," ocenjuje avtor, ki se spominja, kako se je v hribih v osemdesetih letih začelo plezati v stenah prosto: "Vsi smo se trudili splezati prosto resne, klasične smeri. Tam so bile tudi šestice z enim klinom na zug, gnile kajle, slabi štanti pa še kaj. Mislim, da sem imel takrat dobro psiho, veliko reči smo plezali naprej, kar dobro na meji, da ne rečem s tveganjem. A to je bil zaščitni znak prav vseh, še posebej tistih v prvi ligi. Težko, da se bo tako kakovostne vzpone, kot so bili v osemdesetih in devetdesetih, ponovilo. Predvsem glede nevarnosti plezanja. In ti, ki so se kalili v naših stenah, so zato dosegli odmevne vzpone tudi drugje."
Popisane norčije in pobalinski navdihi
Zgodbe podajajo svež, izviren pogled na življenje generacije, ki je kot vsaka druga gradila svojstven odnos do gorništva, gora, sten, alpinizma, življenja nasploh. Generacija alpinistov in plezalcev osemdesetih in devetdesetih let je imela veliko skupnih točk, plezanje v Paklenici, jagodni izbor smeri v slovenskih Alpah, kultno gostilno Rio v Ljubljani kot mesto druženja in konec koncev tudi gorsko reševanje kot nekakšno dodatno nadgradnjo alpinizma. Zapriseženi član alpinističnega odseka Planinskega društva Ljubljana Matica je največ plezal in smučal v domačih, pa tudi v Centralnih Alpah, prav tako v Dolomitih in Andih, opravil je smučarski spust z Elbrusa in se povzpel na Kilimandžaro.
Pomembna življenjska popotnica zanj so bile v knjigi dodobra popisane norčije in pobalinski navdihi v času odraščanja: "Brez dlake na jeziku popisujem stvari, ki so vplivale name. Tudi slabe, na primer tisto zlorabo, ali pa neumnosti, ki sem jih počel. Vse to spada v odraščanje in vpliva na mladega človeka. Vplivom drugih, njihovim dejanjem in besedam se ne moreš izogniti. Če imaš srečo, posvojiš kaj pametnega. Kot mulec tega tako ne počneš razumsko. Včasih se česa naučiš po sili razmer in škodi, ki jo utrpiš - na primer, da je plezanje navzdol težje kot plezanje navzgor. Zagotovo pa je bilo odraščanje v času moje mladosti dokaj samostojno, starši so skrbeli le za nek okvir, vse ostalo je bilo prepuščeno tvoji iznajdljivosti, pa tudi družbenim normam, ki so se jih vsi držali."
Nikoli ne obsojam ljudi za napake
Žganjar je v skoraj štiridesetih letih v Gorski reševalni službi Ljubljana sodeloval na številnih akcijah, reševalnih vajah, usposabljal je psa in se usposabljal kot vodnik reševalnega psa. Prav lahko pa bi se tudi sam znašel na drugi strani, zato v knjigi večkrat omeni, da je njegov angel varuh pogosto delal nadure. "Mladost je norost. Vse poškodbe pri plezariji so bile pri soliranju, čeprav v vrtcih. Tega se ne lotevam več in nikomur ne priporočam. Da, kakšen greben, kaj lažjega že. Tudi pristopi ali sestopi znajo biti zelo zahtevni. In sčasoma izgubimo tisti prefinjeni občutek gibanja, ki smo ga imeli, ko smo bili veliko v hribih. Nesreče so pogosto posledica slabega premisleka, včasih spleta okoliščin. Nikoli ne obsojam ljudi za napake. Vsi jih počnemo - nekateri imamo včasih preprosto več sreče, nekomu pa se ne poklopi," ta 62-letni Ljubljančan danes skozi prizmo gorskega reševalca dojema svoje alpinistične in druge podvige, ki so se nemalokrat končali z resnimi poškodbami.
Čeprav se ob gosto tkani pripovedi zdi skoraj nemogoče, Žganjarjeva knjiga ni plod dnevniških zapiskov, le krajših zapisov doživetij in njegovega dobrega spomina ter premlevanja dogodivščin s prijatelji. Njegovo pisanje je svež veter - kar burja - v alpinistični literaturi, je sočno, prežeto s humorjem ter po eni strani naturalistično in po drugi lirično: "Ne želim biti le še eden od zapisovalcev osvajanja neosvojljivega in hvaljenja z dosežki. Če je v mojih zgodbah prepoznati kaj humorja ali avtohumorja, me to le veseli, oziroma mi je uspelo, kar sem želel zapisati. Poskušam živeti čim bolj naturalistično, vsaj upam, lirično pa - mislim, da sem po duši romantik. Pišem pesmi, skladam, glasba je ena ključnih stvari v mojem življenju."
