Samo še šest držav manjka, marca dobimo štiri z evropskimi dodatnimi kvalifikacijami, dve pa z medcelinskim play-offom, in kompletirana bo zasedba za 23. svetovno prvenstvo v nogometu. Največje doslej. S kar 48 reprezentancami. Kakšna nogometna ekspanzija v primerjavi s prvim turnirjem leta 1930, ko se je v Urugvaju pojavilo trinajst povabljenih moštev namesto šestnajstih. Ker so se ena zaradi dolgega in dragega potovanja čez Atlantik prvenstvu odrekla, Egipčani pa bi rade volje šli, a so zaradi nevihte v Sredozemlju zamudili na ladjo, ki bi jih morala odpeljati v Montevideo.
Leta 1934 je bilo sodelujočih reprezentanc že šestnajst. Še štiri leta pozneje bi jih bilo prav toliko, toda zaradi nemškega "anšlusa" je odpadla Avstrija, nekaj njenih reprezentantov pa je presedlalo v nemško moštvo. Leta 1950, na prvem povojnem prvenstvu, jih je bilo spet le trinajst, saj so se turnirju zaradi stroškov poti v Brazilijo in medsebojnih razprtij odrekli Turki in Indijci, Škoti pa so se sami izločili z neverjetno trmo. Fifa je nogometnim nacijam z Otoka ponudila dve mesti na prvenstvu, a je predsednik škotske nogometne zveze sklenil, da se ga udeležijo le, če bodo prvi na britanskem turnirju, ki je štel za kvalifikacije. Bili so drugi, za Anglijo, in ostali doma, čeprav so nogometaši prezidenta rotili, naj si premisli. Odtlej so prvenstva dolgo imela po šestnajst moštev, leta 1982 smo dobili 24-člansko prvenstvo, leta 1998 jih je bilo prvič 32. Prihodnje poletje pa se v ZDA, Mehiki in Kanadi zbere skoraj četrtina nogometnega sveta. Na vsesplošno zadovoljstvo? Niti ne.
Curacao: 150 tisoč ljudi, 37 plaž in nogomet
Pomisleki so bili že, ko je tako glomazno prvenstvo leta 2013 prvi predlagal tedanji predsednik Uefe Michel Platini, tri leta za njim pa še predsednik Fife Gianni Infantino. Nasprotniki predloga so svarili pred razvlečenim turnirjem s prevelikim številom tekem, namesto 64 naenkrat kar 104, svetovno prvenstvo pa bo trajalo kar 39 dni, od 11. junija do 19. julija, v šestnajstih mestih od kanadskega severa do mehiškega juga. Še to so dodali kritiki, da bo zaradi množičnosti upadla kakovost tekem in da je širitev predvsem stvar politike, ker naj bi si Infantino z njo kupoval glasove v predsedniški bitki, saj so mnoge državice zaslutile priložnost, da bodo končno med velikimi. In res so. Curacao, denimo, mali karibski raj z vsega 150 tisoč prebivalci in 37 plažami. Prvič so zraven tudi Zelenortski otoki, Jordanija in Uzbekistan, ki ga je vodil Srečko Katanec, a se je moral zaradi bolezni žal odreči vlogi selektorja.
Ko so se odločili za širitev, so nogometni veljaki začeli nogometni zemljevid risati na novo. Komu ponuditi dodatnih šestnajst vozovnic? Zmagovalka novega sistema je Afrika. Če je imela na zadnjem prvenstvu pet predstavnikov, jih bo zdaj imela devet in še eden gre v medcelinski play-off. Severna in Srednja Amerika ter Karibi so tudi zato, ker imajo tri gostitelje, pri šestih neposrednih udeležencih, ne več treh, še dva gresta v play-off, ne več eden. Tri mesta sta zraven dobili Azija, zdaj je pri osem plus ena, in Evropa, ki bo imela šestnajst, ne več trinajst predstavnikov. Južna Amerika je dobila še dve vozovnici in je pri šestih plus eni za play-off. Oceanija pa je prvič dobila neposredno mesto in ima kot prej še enega udeleženca play-offa. Živela Nova Zelandija, poslej večna udeleženka svetovnih prvenstev! Razen če si Avstralci premislijo in se vrnejo iz Azije domov.
Italija v težavah, njen selektor pa v napad
Pravična delitev glede na število držav po celinah, glede na kakovost nogometa na vseh koncih sveta? Hja, dolgo je tlelo, potem pa je kost tej razpravi pred dnevi vrgel Gennaro Gattuso. Vročekrvni tip, ki je zdaj selektor Italije. Še preden je azzurrom šlo vse narobe, še preden so doma z Norveško izgubili z 1:4, se uvrstili le v dodatne kvalifikacije in jim zdaj grozi, da že tretjič zapored ne bodo videli svetovnega prvenstva, kar bi bila nepredstavljiva sramota za narod štirikratnih svetovnih prvakov, je Gattuso vzrojil. Da so južnoameriške kvalifikacije lažje od evropskih, je dejal, ker gredo iz Južne Amerike, kjer v kvalifikacijah sodeluje deset moštev, na prvenstvo "skoraj vsi". Ob tem je ošvrknil še Afriko, ki so ji skoraj podvojili število udeležencev.
"V mojih časih so iz Evrope tudi najboljši drugouvrščeni šli neposredno na SP, zdaj so pravila drugačna. Leta 1990 in 1994 sta bili na prvenstvu po dve moštvi iz Afrike, zdaj jih je devet. In poglejte Južnoameričane. Šest jih gre na SP. Od desetih. In še sedmi v play-off, kjer bo dobil nekoga iz Oceanije ... Kakšna žalost. Kakšno razočaranje za nas Italijane. Na šestih tekmah od osmih smo zmagali v kvalifikacijah. Pa moramo še v ene, marčevske kvalifikacije. Je to prav, je to pošteno? Vprašajte ljudi, ki sestavljajo skupine in pravila. Sistem v Evropi se mora spremeniti," je Gattuso užalil polovico nogometnega sveta.
Evropejci ne vedo, kako je v Južni Ameriki
Seveda je ob tem treba računati, da so se države tudi po Evropi namnožile. Za SP 1990 jih je pod okriljem Uefe igralo 32. Danes jih je 55 minus suspendirana Rusija. Ob Gattusovih besedah se Južnoameričani, ki bodo na SP denimo poslali tudi Paragvaj, čeprav je dobil le sedem od osemnajstih kvalifikacijskih tekem, seveda počutijo napadene. Tam z nogometom pač ni heca. Vlogo ambasadorja, ki se je spustil v besedni boj z Evropo, je prevzel Emiliano Martinez. Argentinski reprezentančni vratar, ki brani v Angliji za Aston Villo. Aktualni svetovni prvak je Gattusu na daljavo povedal svoje: "Evropejci ne vedo, kako je igrati nogomet v Južni Ameriki. Oni vsakič igrajo na popolni travi, ki je vedno namočena do perfekcije. In še druge posebnosti našega nogometa in kvalifikacij so, ki se jih iz Evrope ne vidi ..." Navijaški fanatizem, ki ponekod meji na nevarnega, dolga potovanja, saj skoraj vsi najboljši Južnoameričani igrajo v bogatih evropskih klubih ... Vse to je Martinez vrgel v obraz Gattusu.
Njegov odziv? Dojel je, da je s svojimi besedami stopil na takšno mino, da bo poslej raje tiho: "Slišim, da me zdaj masakrirajo v Južni Ameriki. Očitno živimo v svetu, v katerem ne smeš nič več reči."
Reprezentance, ki so že uvrščene na SP
Afrika: Alžirija, Egipt, Gana, Južna Afrika, Maroko, Senegal, Slonokoščena obala, Tunizija, Zelenortski otoki.
Azija: Avstralija, Iran, Japonska, Jordanija, Južna Koreja, Katar, Savdska Arabija, Uzbekistan.
Evropa: Anglija, Avstrija, Belgija, Francija, Hrvaška, Nemčija, Nizozemska, Norveška, Portugalska, Škotska, Španija, Švica.
Južna Amerika: Argentina, Brazilija, Ekvador, Kolumbija, Paragvaj, Urugvaj.
Oceanija: Nova Zelandija.
Severna in Srednja Amerika ter Karibi: Curacao, Haiti, Kanada, Mehika, Panama, ZDA.
* Udeleženci evropskih dodatnih kvalifikacij (4 mesta): Albanija, BiH, Češka, Danska, Irska, Italija, Kosovo, Poljska, Romunija, Severna Irska, Severna Makedonija, Slovaška, Švedska, Turčija, Ukrajina, Wales.
* Udeleženci medcelinskega play-offa (2 mesti): Bolivija, DR Kongo, Irak, Jamajka, Nova Kaledonija, Surinam.
