Smetimo tudi naš um in resnico: Je Adolf Hitler govoril z balkona na Glavnem trgu?

Kakor delamo z naravo, tako ravnamo z znanjem. Vemo, znamo, a ravnamo povsem drugače, kakor bi bilo prav. Vse nakopičeno znanje in zgodovina ne pomagata, še kar počnemo zadeve, s katerimi pravzaprav (na dolgi rok) škodujemo sebi, našemu planetu. To med drugim sporoča in opominja razstava Človek, a veš, kam greš? (s podnaslovom Kažipot zmot, idej in razmislekov o naslednjem koraku velikega homo sapiensa, sodobnega človeka) v Muzeju narodne osvoboditve Maribor.

"Do zamisli za razstavo sem prišel, ko sem opazoval skupino tujcev, ki so fotografirali balkon rotovža na Glavnem trgu in govorili o tem, da je z njega govoril Adolf Hitler. To seveda ne drži. Vprašal sem, kje so to izvedeli, odgovorili so, da z umetno inteligenco. Začelo me je mučiti, koliko energije gre v to, da podaš določena zgodovinska dejstva in ovržeš napačne informacije, nato pa tehnologija to spet popolnoma izniči, tudi resnico samo. S tem pa spodkopava tudi moralni kompas, ki je temelj človeštva," pravi kustos in vodja pedagoškega programa v muzeju Uroš Dokl, avtor idejne zasnove in koordinator razstave, pri kateri so sodelovali še kolegi iz muzeja Andreja Bjelan, Jan Malec in dr. Irena Mavrič Žižek, vodja projekta je ob Doklu tudi direktorica muzeja Simona Tripkovič. S podatki, raziskavami so sodelovali tudi strokovnjaki s Kemijskega inštituta Ljubljana, ministrstva za digitalno preobrazbo, Biotehniške šole Maribor, Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, Fakultete za strojništvo Univerze v Mariboru, Ekologi brez meja.

Človek je enako smet

Dokl je med premlevanjem teh misli ugotavljal, da imamo pravzaprav enak odnos do narave: "Vemo, kaj delamo narobe, a ne prenehamo. Čeprav bi človek sedaj moral imeti ogromno znanja, nositi v sebi vso dediščino naših prednikov, znanj, dognanj, a še zmeraj počne napačne zadeve."

Na začetku razstave je tako izpostavljeno, da smo onesnažili tako najvišjo točko na svetu kakor najnižjo. "Alpinist, ki hodi na Mount Everest, mora stopiti čez prazno jeklenko, ki je ostala tam, ali čez zamrznjeno truplo ponesrečenega planinca. S tem pravzaprav izenačiš smet in človeka. In enako so tudi na najnižji točki, globoko v Marijanskem jarku našli plastično vrečko. Človek torej počne izjemne stvari, a pri vsem pušča smeti. Premika meje pri osvajanju gora, gre v globine, gre v vesolje in pusti smeti. In tako je s svojim ravnanjem nasmetil tudi znanje. Smetimo resnico in s tem tudi naš um."

V navezavi na to je sestavil nekaj primerov zmot. Eni teh so zmotne odločitve pri zdravilih, na primer talidomid, ki so ga v poznih 50. in v začetku 60. let predpisovali nosečnicam proti jutranji slabosti. Toda na tisoče otrok se je zaradi tega takrat rodilo pohabljenih, ampak nihče ni prevzel odgovornosti.

Kar zadeva razmerja med moškim in žensko, je bila na primer na slovenskem trgu v 20. letih knjiga Dekleta, ki niso za zakon: "Fantje so lahko prebirali, kakšnega dekleta ne izbrati in da lahko to opazijo že po obliki ustnic. Mesnate, vlažne ustnice pomenijo lakomnost, željo po uživanju, medtem ko ostro zamejene ustnice nakazujejo pohlep po denarju, ozke pa ljubezen za red, čistost in točnost."

V središču prvega in osrednjega prostora razstave se na tleh vrti video z rumeno račko, ki prikazuje to, da otrokom že v otroško posteljico damo plišasto igračko, ki mu sicer daje občutek ugodja, varnosti. A pravzaprav gre za kepico plastike, ki hitro razpada na drobna vlakna. S pranjem v pralnem stroju to prenesemo še na druga oblačila in druge stvari, na koncu je mikroplastika v vodi, ki jo pijemo, v morjih in oceanih, ki so življenjski prostor živalim in se tudi dušijo ob večjih plastičnih predmetih. Na koncu pa tako spet človek, ki je na vrhu prehranjevalne piramide, dobi na krožnik ribo, ki ima v sebi mikroplastiko. "Z videom smo želeli prikazati, kako je vse povezano, kako naša ravnanja vplivajo na druge, in da se naši 'problemi' začnejo z željo, da nekaj imaš. Potem pa je odvisno, kako se odločiš, odgovornost je izključno naša. Če si majhen otrok želi čim več igračk, si odrasel človek želi čim več kapitala, tudi na račun najmlajših. S to risanko smo torej želeli nagovoriti tako odrasle kot najmlajše," še razlaga kustos. Okoli dela, na katerem se predvaja video, je na tleh razporejenih 166 litrov vode v plastenkah. To je povprečna poraba vode pri Slovencih na dan. "Vsak dan tudi pogledamo to vodo, ki je v plastenkah, pod mikroskopom in vsakokrat nekaj najdemo."

Kaj lahko naredimo?

Pri tem, kako ravnati v prihodnosti, v družbi, kjer je proizvodnja plastike izredno močna in tudi zanje ugodna, so pomagali v društvu Ekologi brez meja. Lahko podaljšamo življenjsko dobo oblačil, da jih nosimo dvakrat dlje. Bolj skrbno nabavljamo in porabimo hrano, kajti sedaj v povprečju vsak človek zavrže stran letno 72 kilogramov hrane. Skupno na leto v Sloveniji ustvarimo 60 tisoč ton plastičnih odpadkov.

Kot muzealci seveda z razstavo tudi poudarjajo, da je treba pogledati v preteklost. Katere zadeve so se uporabljale nekoč, ko še ni bilo plastike? In kako to, da nekoč pravzaprav doma niso imeli koša oziroma zabojnika za smeti? Ker skorajda ni bilo nečesa, kar bi zavrgli. Imeli so denimo pletenke za steklenice, pa cekarje, narejene iz koruznega ličja, brezove metle, lončene izdelke ... S preusmeritvijo v druge materiale, prevlado plastike, se sedaj že dogaja, da ni več določenih mojstrov. Lončarjev, ki bi naredili posodo za kisanje mleka, na primer.

To so v enem od razstavnih prostorov ponazorili tako, da so postavili tipičnega današnjega človeka v letu 2025, ki ima na sebi oblačila iz pravzaprav samih umetnih materialov, obvezno z mobilnim telefonom v roki, nasproti postavili situacijo iz leta 1925. "Takrat ste pred domačijo videli ženico, ki je skrbela za kmetijo, najbrž je sedela na klopci, skrbela tudi za pujse, kokoši, imela je vrt. Treba je bilo organizirati delo na polju, se dogovoriti, kdaj bodo kakšna opravila, da bodo drugi prišli pomagat pri košnji, ličkanju in drugem. Cikel življenja je bil neposredno povezan s pridelavo hrane. In če pogledamo na mizo, je bila na njej ena skleda, lesena žlica, posoda za izdelavo kislega mleka. Tudi vse to so izdelali obrtniki. Če pa pogledamo današnjo mizo, je pohištvo zelo verjetno narejeno iz umetnih materialov. Na njej pa veliko plastike, ker imamo različne jogurte, skuto, kislo mleko vse v svojem plastičnem lončku. S tem smo želeli ponazoriti tudi, kako smo se oddaljili od pridelave hrane. Danes vse pride k nam v embalaži," ponazarja Uroš Dokl. A če bi le potem ta material ponovno uporabili, reciklirali, tako pa se ga veliko zavrže kar na deponije. Eno od podjetij so vprašali, zakaj bonbonov ne prodajajo več v kovinskih škatlah kot nekoč. Dobili so odgovor, da to ne bi bilo ekonomsko vzdržno. Naj ne bi bili odgovorni podjetniki, torej. Ne nazadnje bi tudi morali spremeniti navade kupcev, ki bi se spet morali privaditi, da bonboni niso v plastičnih vrečkah in da v škatli stanejo morda tudi več.

Tudi področje komunikacije so obdelali na razstavi. Razstavili so denimo telefonski imenik, ki je sedaj obiskovalcem eden najbolj zanimivih predmetov. Izpostavili so tudi to, kje naj iščemo informacije, da je treba dvomiti v to, kar nam sugerira umetna inteligenca. To je bilo, kakor že uvodoma zapisano, tudi prva ideja, ki je sprožila raziskovanje, povezovanje vseh aspektov tega na eni razstavi. "Ker so torej ljudje ponovno obudili ta mit Hitlerja na balkonu rotovža, smo tudi mi rekli umetni inteligenci, da naredi še video. In res naredi prepričljivega, za tistega, seveda, ki ne pozna dobro Maribora, je to dovolj," dodaja kustos.

Medtem ko človek smeti fizični svet, ga smeti tudi mentalno, tudi z dezinformacijami, kar pa je torej prav tako lahko zelo nevarno. Če ne še bolj kot same fizične smeti.