Ste v minulih tednih prerešetali vse kuhinjske predale, našli ves "beštek" in razprodali družinsko srebrnino? So vas začele žuliti še zlate plombe v ustih? Zlata in srebrna mrzlica po svetu je bila takšna, da so nekateri še svoje dragocene ure razmontirali in jih raje prodali za kovino. Kajti cene so se vzpenjale do starih rekordov in čez. Potem pa, ravno ko so se opogumili še največji naložbeni mečkači, strmoglavile. Ste zamudili histerijo, kot se nam to pač rado zgodi, ker smo narod depozitov, ki vse znosi v banko in nato naš denar čemi tam in izgublja vrednost? Če je šla še ena priložnost za zaslužek, se nikar ne sekirajte preveč. Marsikdo se je že opekel, ko se je šel vlagatelja. In če se zgodi še geniju vseh genijev, zakaj bi si očitali, da je spodletelo tudi nam.
Da vam bo v tolažbo: zadnjič sem med novicami o novi zlati in srebrni dobi naletel na življenjsko zgodbo Alana Turinga. Človeka, za katerega je genij celo premila oznaka. To je tisti Anglež, čigar delo je privedlo do razbitja nemške Enigme. Naprave za šifriranje sporočil, ki so si jih nacistične sile izmenjevale med drugo svetovno vojno. Bil je takšen frajer, da mu dandanes priznavajo, da je zaradi njega vojna trajala vsaj kakšno leto manj, kot bi sicer. Nenadkriljivi matematik, kriptograf, filozof in še marsikaj. Po njegovih zamislih so nastali prvi računalniki. Že davno pred tem, ko so nas obsedli ChatGPT in druga hudičeva orodja, se je ukvarjal z vprašanjem umetne inteligence in razvil provokativno tezo: računalnik bi si zaslužil, da mu rečemo, da je inteligenten, le tedaj, če lahko pretenta človeka, da nima opravka s strojem, temveč da je na drugi strani prav tako človek. Zveni znano v teh časih, kajne, ko z raznimi asistenti umetne inteligence izgubljamo vsaj toliko živcev, kot smo jih nekoč s čakanjem na liniji klicnih centrov, dokler nas ni minilo potrpljenje in smo raje odložili slušalko.
Turing je napisal tudi prvi šahovski program in leta 2012 se je z njim spopadel veliki Gari Kasparov. Resda je zmagal v šestnajstih potezah, toda hej, šest desetletij stara zadevščina, ki razmišlja dve potezi naprej, se je vseeno dobro držala proti mariborskemu znancu, ki zase pravi, da jih vidi deset naprej. Da je športna mera polna, je bil Turing še izvrsten tekač. Ko se mu je utrnila ideja, ki jo je lahko udejanjil le v svoji pisarni, je tekel v službo kilometre daleč. Šel je na preizkušnjo za londonski olimpijski maraton leta 1948 in njegov čas je bil, čeprav ga je ovirala poškodba, le enajst minut slabši od dosežka, ki ga je pozneje na igrah zmogel dobitnik srebrne medalje, Britanec Thomas Richards, dve uri in 35 minut.
In bil je tip z nesrečnim življenjem. Ko je priznal, da je homoseksualec, so ga leta 1952 obsodili po tedanjih "srednjeveških" zakonih. Komaj leta 2009 se mu je premier Gordon Brown posthumno opravičil za to, kako je Velika Britanija ravnala s svojim genijem, in leta 2013 ga je kraljica Elizabeta II. uradno pomilostila. Poklonov Alanu Turingu nenadoma kar ni bilo konec. Njegov portet je na bankovcu za petdeset funtov, ki je šel v obtok lani. Dve leti prej so ga gledalci BBC-ja izglasovali za največjo osebnost 20. stoletja, premagal je take ase, kot so Nelson Mandela, David Bowie, Martin Luther King, Mohamed Ali in Pablo Picasso.
No, in takega genija je preveval vse večji strah, da bodo Nemci, proti katerim se je sijajno boril z možgani, v drugi svetovni vojni sprožili invazijo in zavzeli Otok. V tem strahu se mu je utrnila še ena ideja. Briljantna? Hja, kakor se vzame ... Vse svoje premoženje, nekaj se ga je že nabralo, ko pa je delal pod patronatom samega Winstona Churchilla, je pretopil v srebro. Nakupil si je srebrnih palic, težkih okoli devetdeset kilogramov, jih naložil na razmajani voziček in hajd na podeželje z njimi. Zakopal jih je v gozdu blizu Bletchley Parka, kjer je stal britanski center za razbijanje nemških šifer. Kot najboljši kriptograf, kar jih je bilo, si je lokacijo zaklada menda zapisal s sila zapletenimi šiframi. Vojne je bilo kmalu za tem konec. Nemci so bili poraženi, ne da bi stopili na britanska tla. Takrat jo je genij z lopato mahnil nazaj v gozd, toda ... Lokacijo, kjer je ležalo njegovo bogastvo, je enostavno - pozabil. Veliki um, utrujen od vseh službenih in zasebnih bitk, ni več funkcioniral.
Če je šla še ena priložnost za zaslužek, se nikar ne sekirajte preveč
Umrl je leta 1954, star 41 let, zaradi zastrupitve z jabolkom, namočenim v ciankalij. Ja, samomor v slogu Sneguljčice, ki je menda bila njegova najljubša pravljica, a tista je imela srečen konec. Turingova pa je ostala misteriozna. Kajti zaklad, ki bi po trenutni ceni okoli 1300 evrov za kilogram srebra še danes prinesel čedno vsoto, bojda še vedno leži nekje na obrobju parka, kjer zdaj stoji vojaški muzej. Zatorej mirno kri, ne živcirajte se, če je šla mimo lepa priložnost za bogatenje.
Raje skupaj počakajmo na božičnice in vsakoletne uskladitve penzij, kakršne koli že so, kot pa da se čez leto ali dve zaletavamo z lopatami po Betnavskem gozdu ali Stražunu. Ker če spodleti še največjim umom, lahko tudi nam.
