Prišli so glasno. Razbijali in ropotali so tri dni. Odšli so tiho. Nihče ni rekel adijo, le naenkrat jih ni bilo nikjer več. Še obvestilo pri vhodnih vratih, list A4, zapikan s selotejpom, da v bloku ne bo vode, so vzeli s seboj. Za mojstri vodovodnih veščin ni ostalo nič. Dobesedno nič. No, v enem delu stanovanja že. Tam je najprej zasikalo, potem zašumelo, nato je začelo pokati, nakar se je iz pipe ulila taka rjava in rdeča brozga, da je bilo kot v zakleti hiši, kjer se pohištvo začne dvigovati in krožiti po sobi.
V drugem delu stanovanja pa res ni bilo nič. Voda v kopalnici ni tekla. Kotliček je bil neodziven, četudi si po gumbu za splakovanje plozal vse bolj panično in se sekiral, kako naprej. Lepa reč. Kako torej naprej? Človek seveda najprej potipa pri sosedih. Saj ne, da bi se dobro poznali, ampak ko ni vode, nastopi nekakšna naravna složnost, nagonski skupni boj proti ... komurkoli že.
En sosed se je veselil, da voda teče tako lepo, kot ni še nikoli. Pri drugem sploh ni več nehala teči. Hudiča! Začne se laično modrovanje. Da je treba vse pipe odpreti na polno in bo z umazanijo in kamnom sčasoma že kaj priteklo. Morda pa je treba, da se v njih kaj zgane, malo potolči po ceveh. Kakšnih ceveh, prekleto, danes je vse tako lepo in nepriročno vgradno, podometno, zapakirano za ploščicami, da se cevi sploh ne vidi. Takrat človek ugotovi: zadnje, kar je v glavah sotrpinov, je misel, da bi veljalo nazaj poklicati izvedence. Obrtnike. Ne zato, ker te opalijo za lepe denarce, v sili vendar plačaš karkoli. Temveč zato, ker je že pregovorna modrost postala, da jih itak ne dobiš. Da so prezasedeni. Da pridejo le za velika dela. Le kdo bi prišel zaradi ene pipe in enega kotlička.
V blokih seveda obstajajo hišniki. Ampak ti so šele posebna kasta. Kjerkoli sem živel, je veljalo, da se jih je treba lotevati s strahospoštovanjem. Ker zameriti se smeš celo prvemu sosedu, le hišniku nikakor. No, in dotični hišnik je menda bolj sitne sorte. Pa vikend je bil tik pred vrati, zato naj ga ne bi bilo najbolj pametno vznemirjati. Ker če ga razjezimo enkrat, morda ne pride nikoli več.
Tako, zdaj pa imamo! Kaj pa smo v gimnazije hodili. Kaj nam zdaj pomagajo zastarele finte iz preteklega tisočletja, da je odličnjaka škoda za strokovne šole. Kaj pomaga ves miks od matematičnih in fizikalnih enačb do zaključnega izpita iz zgodovine, če pa sodobni časi ob prezasedenih obrtnikih terjajo ročne spretnosti, drugih bluzerjev je povsod polno. Ob tem sem se spomnil 6packa Čukurja. Polagalca rim in ploščic. Vrlega reperja, keramičarskega profesorja in profija, ki tako rad na mariborsko košarko pride. Prav nekaj tedni je izdal nov komad. Priredbo hita osemdesetih, komada skupine Hazard z naslovom - Kopalnico ima. V posmeh meni. Vsem, ki kopalnice nenadoma nismo imeli več. Na youtubu imate video 6packove priredbe. Filip Flisar ga kliče in reče: "Serbus, stari, prosim te resno, glej, tri mesce že nea dobim keramičara." On pa njemu nazaj: "Stari, če mam pa gužvo." In potem začne repat, hiphopat o keramiki, vodovodarjih, kopalnicah. In ja, kotliček omeni. Na koncu komada, ko obrtnik raje izklopi telefon in je številka trenutno nedosegljiva, Flisar obupano vzklikne: "Pa stari, ne me basat!" E, to je to, če ga grande Flisar ne dobi, kako naj obrtnika dobimo mi.
Kaj nam preostane? Pomagaj si sam varianta. Youtube navodila. Obeti sicer niso bili dobri. Ko smo pred leti na velikonočno nedeljo gruntali, kako zagnati fleksarico z nekimi posebnimi varnostnimi zatiči, in to počeli na skrivaj, ker če se kdaj ne ropota, se na velikonočno nedeljo ne, smo zrli v tipa na ekranu, ki je bolj malo pokazal in več govoril - v turščini. Nedavno pa smo s pomočjo spletnih nasvetov dron navigirali tako efektno, da še danes kljub vsem vetrovom čemi tam zgoraj, dvajset metrov visoko v krošnjah Kungote. In saj ima vsak od nas kolega, ki se je kdaj sam spopadel s pralnim strojem, nakar mu je ostalo kup sestavnih delov viška.
In res internet ni pomagal nič. Glavni nasvet je, da vgradni kotliček terja pomoč strokovnjaka. Ker navadni je baje mala malica, oni za zidom pa hudič. Takrat se v človeku prižgejo principi. Vklopi se kljubovanje. Smo ali nismo?! Ded na deda, mano a mano sem šel v obračun z monstrumom, imenovanim podometni splakovalnik. Z bojnim načrtom, s kulijem in papirjem, z vso logiko, kar je premore splošno izobražena nestrokovna duša. Kot da bi se spravil v remont atomske centrale. In ... voila! Voda je tekla. Ob stisku na gumb je šumelo tako prijetno kot poletni dežek v amazonskem pragozdu. Vse je štimalo. Na videz je vse štimalo. Le kdo še potrebuje obrtnike! Zmagoslavno sem si začel prepevati edini komad, ki pritiče situaciji. Kopalnico ima. Original. Hazarde iz osemdesetih. Ampak saj poznate konec pesmi ...
Potem prišel je drugi,
ni peljal je v Split,
ni plaval z njo po morju,
ni plezal na vrhe,
prijel jo je za roko,
v sobo z njo odšel,
na pragu je vprašala:
kopalnico ima?
Nauk hita: ne veseli se prehitro, za vogalom vedno čaka nekdo ali nekaj, da ti spelje srečo. In ja, nauk je prišel hitro. Ob drugem stisku na gumb. A o tem kdaj drugič ...
