Prav zares si ga požvižgavam. S komadi, ki se mi utrnejo ob norih situacijah. Za vsako priliko obstaja pesem. Zato tokrat že kar takoj za začetek ona, ki mi po mislih roji te dni ...
Nežni se zvoki razlegajo,
glasba ne pozna meja,
tvoje etude mi segajo
vedno bolj do srca.
Nekdo igra klavir v nadstropju nad menoj,
tako lepo zveni, da rad bi bil s teboj ...
Ja, uganili ste. Čudežna polja iz leta 1993. Z Nekdo igra klavir bi skoraj zmagali na Emi. No, bili so šesti, zmagal pa je Cole Moretti in Slovenija je prvič kot samostojna država na Evroviziji sodelovala s komadom Tih deževen dan. Ampak ni to poanta. Ja, uganili ste drugič. Enako osupel kot večina Maribora sem, da lahko za igranje klavirja doma, sredi dneva, fašeš na vrata policijo in plačaš čez stotaka globe.
Kaj vse smo v naših blokovskih življenjih že dali skozi. Situacije, ko bi si prav želeli, da nam nekdo na drugi strani zidu zašpila Beethovna in nam s klasiko pomiri živce. Pa nihče ni klical policije. Je pa res, da je svet vse bolj poln sitnih ljudi. Kolegica, denimo, mi je razlagala, da je, ko je zaradi viroze kašljala cele noči, v nabiralnik dobila sosedsko opozorilo, naj nemudoma neha kašljati. Ampak prvi naj kamen vrže tisti, ki je brez greha, pravijo. Jaz jih ne mečem. Ker je bila mladost norost, sem nekoč imel blokovsko zabavo, ki je pošteno razkurila sosede. Z opozorili in opravičili se je končalo. Brez policije. Morda sem tudi zato vedno prizanesljiv do vseh mogočih in nemogočih zvokov nad mano, pod mano, levo in desno.
Ko so spodnji sosedje sproščali svojo glasbeno kreativnost, sem se nasmihal fušanju. Čeprav so v muzikalične bitke šli s težkim orožjem, prisegel bi, da je bila zraven tudi pozavna. Sčasoma jih je minilo. V mestnih blokih, sploh v poletnih mesecih nenehno odprtih oken, odmeva od povsod. Zato cela soseska do obisti pozna življenjski urnik para, v katerem se baba vsak dan dere na deda, česa vse da ni naredil, da je za vse sama in da je preprosto butl. Pa on? Očitno se je vdal v usodo, saj nazaj ne reče nič več.
V vseh teh letih selitev sem dvakrat naletel tudi na ... khm, no, na hrup drugačne vrste. Take sorte, da ga res ne moreš spakirati v zdaj že razvpiti drugi odstavek osmega člena Zakona o varstvu javnega reda in miru, da "kdor z uporabo televizijskega ali radijskega sprejemnika, drugega akustičnega aparata ali akustične naprave ali glasbila moti mir ali počitek ljudi", takemu policija že zaradi popoldanskega Beethovna plačilne naloge piše. Ne, tisto ni bila ravno glasba, bilo je ... recimo temu nečistovanje na polno.
Prvi primer. Bilo je v bloku v Ljubljani. Vseliš se v garsonjero tankih sten in prvi večer zmagoslavno ležeš k počitku. Po steni zraven postelje najprej zabobni. Potem so gospa začeli cviliti in stokati. Nakar se je slišalo, kot da bi pohištvo lomili. Da se sosedje mlatijo, odmisliš v tistem trenutku, ko zaslišiš vzdihovanje para. Značilno vzdihovanje, no. Zadeva je trajala tudi po celo uro. Skoraj vsako noč. Ležiš v temi, slepo zreš v strop in se sprašuješ, kako je to mogoče. Njega sem pozdravljal z vse večjim spoštovanjem. Ob srečanju z njo na hodniku pa sem dol gledal, tako mi je bilo nerodno. Tolažilo me je, da mora biti takšno življenje zagotovo drago, ko pa je po noči radosti vedno znova treba v Ikeo. K sreči sem se, preden sem bil ob vso samozavest, odselil. Iz drugih, nesosedskih vzrokov, da ne bo pomote.
Drugi primer. Bilo je že nazaj v Mariboru. Prva noč, prav tako ob steni ... vzdihovanje, stokanje, postelja je škripala. Pa saj to ni res. Ampak tista gospa je bila samska. Vsaj tako se mi je zdelo. Ker sva imela skupen balkon, na katerem sva se srečevala vsak s svojo skodelico kave in nikoli ni bilo nikogar zraven. Zgolj pozdravila sva se in nato kadila s pogledom naprej čez ograjo. Zakaj ona ni rekla nič, ne vem. Jaz sem bil tiho in vljudno sem gledal čez ograjo, ker je bila na balkonu v spodnjem perilu, kar se mi je sicer zdelo neznansko kul in napredno. Je pa bil tisti blokec finta. Vsakič, ko sem zvečer prišel domov, je pred vhodom moški vznemirjeno kadil ali pa se z rokami v žepih živčno prestopal. In to vedno drug. Kot da bi nekaj čakal. Jaz, naivec, sem v mislih štel stanovanja v mali zgradbi, gruntal, kam spravijo vse te ljudi, in prijazno pozdravljal preštevilne sosede. Trajalo je nekaj tednov, da se mi je ob momljanju na oni strani zidu, ker tisto je bil moški bas, kakršnega prej še nisem slišal, končno posvetilo - dama mora biti prodajalka ljubezni.
Ko se je za mano v isto stanovanje selil kolega, sem ga inštruiral o sceni. Mu navrgel še nočne zvoke, ki jih gre pričakovati onkraj zidu. Niti dva dneva še nista minila, pa dobim esemes. Da je pozvonil pri sosedi. Neee! In? Da jo je šel prosit za njeno wifi geslo, je dodal. In da je dama res sila prijazna. Ji je hotel plačati. Pa mu ga je dala zastonj.
