Kar je bistveno več, kot sem kot najstnik mislil, da bom kadarkoli sploh dočakal. Ker v očeh najstnika sem danes star nekje med sto in dvesto leti. Živel sem v utvari, da se skozi leta ne spreminjam prav zelo in da moja brezčasno mladostna energija uspešno pronica skozi starajoče se telo - tako prepričljivo, da me mlajši, dvajsetletniki še vedno dojemajo kot sebi enakega. Nato pa mi je zadnjič mlajši sodelavec, s katerim sva skupaj šla na malico, vljudno odprl in pridržal vrata. In to je kasneje naredil še večkrat. Pobrskal sem po spominu in ugotovil, da je to počel že prej. Seveda je to naredil, ker je vljuden in lepo vzgojen fant, ampak ... Kaj če je to naredil iz podzavestnega vzgiba, da se starejšim pač odpira vrata? Spontana gesta je odprla neslutena mračna vrata in obšla me je misel, kako bom prenesel, ko bo nekega dne nekdo mlajši vstal na avtobusu in mi ponudil sedež. Spontanega tikanja v prodajalnah in lokalih skoraj ne doživljam več. Četudi mi je zmeraj šlo na živce, bi mi zdaj kar malce laskalo. Okoli rojstnega dneva sem malce sešteval leta in prišel do tesnobnega izračuna, da bom čez približno devet let dobil prvo vabilo k sodelovanju v preventivnem zdravstvenem programu Svit. In čisto zares sem sklenil, da bom ob naslednjem zdravstvenem pregledu prosil, če mi lahko pregledajo tudi markerje za prostato.
Kakorkoli se že afnam in pačim, da sem po duši še vedno mlad, imam z dvajset-in-nekaj-letniki vedno manj skupnega. Nismo si več enaki. Morda se ljudje brez otrok mentalno skozi leta spreminjamo manj, a čutim, da me leta dohitevajo. In nič te ne sooči z realnostjo bolj kot pridušeni vzdih, ki ga spustiš, ko poskušaš elegantno in mladostno vstati s tal ali se skloniti. Živim izjemno neaktivno, kar najbrž pomeni, da je moje telo, kar se forme tiče, že na pragu jeseni življenja. Nikoli nisem prekipeval od elana in energičnosti, a vedno bolj upokojenski postajajo tudi moji hobiji. Z rokami, uprtimi v križ, sem zadnjič zadovoljno opazoval, kako lepo je robot pred hišo pokosil zelenico. Eden mojih novih hobijev so vrtnice. Med obiskom Nove Gorice sem se navdušil nad starimi burbonkami in jih po spletu nekaj naročil. Te dni prebiram zgodbe o starih vrtnicah, od katerih so nekatere skrižali že v začetku 19. stoletja, ko sem bil še mlad, prebiram zgodbe, kako so dobile imena, in se borim s črnolistno pegavostjo. Cele dneve vestno ločujem smeti, zalivam grmovje, na televiziji pa najraje gledam filme iz svoje mladosti. Zdijo se mi boljši, bolj smešni kot to, kar snemajo danes.
Nočem v disko, kjer mi bodo mlajši ponujali stole in odpirali vrata
Zdaj sem že na točki, ko trdim, da je bila glasba iz osemdesetih in devetdesetih boljša od današnje. Imam svojega najljubšega mesarja. In najljubše umetno gnojilo. Gledam serijo In kot bi mignil, ne prav posrečeno nadaljevanje Seksa v mestu, in pretresen ugotavljam, da so glavne junakinje medtem že v šestdesetih. Carrie je stara že točno 60, Kim Cattrall, ki je nekoč igrala seksuljo Samantho, je stara že 68 let. Trapasto se mi zdi, da se Carrie še vedno ukvarja s svojim ljubezenskim, spolnim življenjem, pri čemer je že krepko čez menopavzo. A če dobro razmislim, lahko le upam, da se mi v njenih letih seks ne bo zdel kot nekaj, kar je stvar preteklosti. Povsem iz sebe sem zadnjič bil, ko so v seriji pokazali odraslega Mirandinega sina. Kako je to mogoče? Spomnim se, ko je bila še noseča. Bil sem tako rekoč zraven pri zanositvi.
Ko se pripravlja k nevihti, to čutim v levem gležnju, ki je bil večkrat zvit. Ko grem ven in se ga s prijatelji "vržem v treske", potrebujem dva do tri delovne dni, da se spet sestavim. Tukaj je razlika najbolj opazna. Med minulim Festivalom Lent sem dvakrat ponočeval do treh, štirih ponoči, kar je v mojih letih ekvivalent temu, kot da 48 ur sploh ne bi šel spat. Zrel za zdravilišče. Pri izbiri potovalnih destinacij me diskoteke in klubi ne zanimajo, nikoli me niso, a vedno pogosteje zavijam v galerije in muzeje, včasih grem spat že ob desetih. Brez pretirano slabe vesti, saj si sebe le še težko predstavljam v pregretem klubu, kjer iz zvočnikov odmeva "tuc tuc", medtem ko mi mlajši ponujajo stole in odpirajo vrata. Nimam radiatorčkov, pravzaprav imam "lamp", ampak mi je pred obiskom plaže za to vedno manj mar. Naj bodo srečni, da sem na plažo sploh prišel brez pomoči.
V prostem času se poskušam učiti italijanščine, gledam kuharske oddaje, izvezel sem tudi že svoj prvi gobelin. Pri kupovanju oblačil se mi kdaj pa kdaj že oglasi misel: "Mar ni to malce premlado zate?" Imam vrstnike, ki so že obiskali lepotnega kirurga in se pomladili z botoksom. K sreči sem dovolj debel, da bo moj obraz še dolgo zelo napet. Brada mi sivi, med lasmi je vedno več sivih pramenov. A bom z barvanjem še malce počakal, ker bom to tako ali tako nato počel do konca življenja, dokler ne bom eden tistih starih dedov, pobarvanih na mahagoni. Všeč mi je, da se je življenje, vsaj kar se zasebnosti tiče, nekako umirilo in da je plovba mirna, mehka in prijetna, a zadnjič sem rekel: "Veš, kaj bi imel? Gugalnik!" In zdi se mi, da je zdaj pravi čas, da me nekdo iz pekla srednjih let poskuša rešiti.
