Slutnja, da skrinje, polne zlatnikov ali skrivnega načrta, ki kaže pot do nečesa čarobnega, vsaj na slovenski obali ne bom našel, je skozi leta postala dejstvo. Bil sem bolehno dete in nekako sem, najbrž po težkih zvezah, dobil priložnost zastonj počitnikovati z drugimi otroki ob našem Jadranu. Pričakoval sem Poletje v školjki, dobil počitnice, kjer so mi družbo delali ostali bolehni in socialni ogroženi otroci in takšni s posebnimi potrebami, med njimi tudi nekaj starejših z Downovim sindromom, ki so se preveč sprostili in na plaži ob meni počeli mnogo preveč odrasle reči za opoldanski čas in moja rosna leta. Vmes sem fasal še sončarico in opekline. A spomini na tisto poletje konec osemdesetih ali začetek devetdesetih so ostali. Kakršni koli že. Brazgotine so se že skoraj zacelile. Celo zdi se mi, da so kreme za sončenje takrat lepše dišale. Ne rečem, da družba ni bila šarmantna in koristna za življenje, a jokav debel otrok, pretirano navezan na dom, bi si morda vendarle želel kaj manj sociorealističnega za fotografski album. Nasploh poletja mojega otroštva nimajo nobene povezave z ljubko nostalgijo, ki jo danes obujajo nekateri. Dopustovali smo pač tam, kjer bilo poceni. Poceni pa pogosto pomeni tudi grdo, a do morja sem vendarle prišel, kar danes - in ta podatek me živcira - ni zagotovljeno vsem.
Tisti iz premožnejših in bolj svetovljanskih družin so se hvalili s počitnicami na grških otokih ali lepih delih Dalmacije. Moj spomin so hladilne torbe, polne paštet in mesnih narezkov, paradižnika in ore. Ker je iti v restavracijo na dopustu po takratni logiki bilo že skoraj pregrešno razsipno. Ne vem, ali je tudi v drugih družinah bilo tako, ampak mi smo se na dopust vedno pripravljali tako, kot da se odpravljamo v kraj, kjer bodo prodajalne izropane, živeti pa bomo morali od naključnega ulova in izruvanih koreninic žilavega mediteranskega rastja. Ležalnik? Ne ne. Mnogo bolj racionalne so bile tanke, mokre ležalke na velikih, ostrih skalah, ki jih ni bilo treba doplačati. Ker za ležanje pa res ne bomo plačevali. Kaj šele za senčnik. Še najboljše je bilo, ko smo se za teden dni abonirali pri daljni žlahti v hrvaški Istri, ki je živela v ne prav velikem stanovanju v bloku v dobi brez klime. Štirje komadi. Zelo dobro so skrivali, a sumim, da so nas ob odhodu bili veseli vsaj toliko kot ob prihodu. Nobenih spominkov, nobene buzare, a veliko os, ki so se nadležno smukale okoli na pol poglodanih nektarin iz hladilne torbe. Na trdi plaži smo nato preživeli vsaj dvanajst ur, da ne bi potrpežljivosti velikodušnih gostiteljev preveč postavljali na preizkušnjo. Nekako smo se prebili skozi dopust, in ko gledam nazaj, se mi niti ne zdi povsem slabo.
Zdaj, ko svoja potovanja izbiram in organiziram sam, na hrvaško obalo skoraj ne grem. Pravim, da jo hranim za stara leta, pa tudi ne da se mi na plaži srečevati pol domačega mesta, ki nato s seboj prinese vse domače teme in probleme, od katerih sem poskušal zbežati. Na plaži pa se res ne bom pogovarjal o Golobu, Janši in Arsenoviču. Če je le mogoče, poskušam oditi čim dlje. Ker je dopust zame pobeg. Od vsakdana, rutine, mentalne izgorelosti in zastrupljenosti. Svoj mir pogosto najdem na nepričakovanih lokacijah v mestih, ki niso na prvo žogo. Ko zaprem oči, se včasih preselim na skoraj pravljičen rdeč, pokrit most nad reko Brento v italijanskem mestecu Bassano del Grappa. Tam stojim in iz kartonastega lončka srebam sladko-grenko pijačo, ki jo tam pijejo vsi. Zaprem oči in se preselim na snežno belo plažo filipinskega Boracaya, kjer okoli mene padajo kokosi. Spominjam se, kako sem fajhten sedel na terasi nekje v Dominikanski republiki, pa kako sva spila mnogo preveč mnogo premočne sangrije v lokalu, pred katerim sta rasli dve mogočni palmi v Valdemossi na Majorki. Pa sončnega vzhoda nad Angkor Vatom v Kambodži, nepričakovane zaroke na trdnjavi Alhamba v Granadi, piva na 48 stopinjah v razbeljeni julijski Sevilli, krhkomočnosti Sarajeva, rdečega sončnega zahoda nad bazarjem v Marakešu in, četudi ni bil dopust, neskončnega svetovljanskega vrveža in trušča liverpoolskih ulic, kjer sem, ko sem se sprehodil mimo Cavern Puba, v katerem so začeli The Beatles, iz enega od lokalov slišal svojo najljubšo Penny lane. Ko tako razmišljam ... v resnici sem od svojega rdečekriževskega dopusta s preveč kromosomi in premalo obmorske čarobnosti na slovenski obali prilezel kar daleč.
Ne glede na to, ali jih preživljate s hladilnimi torbami in paštetami ali s koktajli na bleščečih terasah, na domačih ali tujih tleh ... Trdno verjamem, da so potovanja najboljša naložba vase. Spominki se razbijejo ali pristanejo v smeteh, fotografij več nihče ne razvija, vse, kar je materialno, prej ali slej gre nekam v maloro. Spomini na vse tiste trge, ulice, klopi, zmačkana jutra in razglede, ob katerih se ti je za hip zazdelo, da se te je dotaknil božji prst, pa ostanejo s tabo vse do zadnjega sončnega zahoda. Pa uporabljajte kremo za sončenje.
