Petra in Denis sta mi vrgla rokavico in me izzvala, da nadaljujem spoved. Pa saj se v samogovorih zmeraj izpovedujem in jamram. Ampak tokrat mora biti versko obarvano. Prav, naj bo. Gremo po vrsti.
Sem ateist. Religije ne maram, menim, da je zares opij za ljudstvo. Ne nujno po izročilu, po prakticiranju pa. Čeprav v družini nihče ni zares veren, so me kot otroka dali krstiti. Ne vem zakaj. Večkrat sem družino spraševal o tem. Nihče nima pravega odgovora. Starša pravita, da sta si tako želeli babici. Krstni boter je bil stric, ki trdi, da je največji antikrist na svetu. Zakaj potem!? Ah, brez zveze. Ko sem zadnjič gledal slike s krsta, četrt ljudi nisem prepoznal. Neke daljne familije in podobno.
Malce v šali pravim, da sem bil prisilno pokristjanjen. Tega si nisem želel, ampak kdo me je pa kaj vprašal. Moje prepričanje je, da naj se vsak polnoletni človek odloči, če želi biti krščen. S krstom se je moja katoliška pot začela in tudi končala. K verouku nisem hodil, torej nimam obhajila in birme. Tudi cerkveno se ne nameravam poročiti. Če bo na mojem pogrebu govoril župnik, ne vem. Morda pa se na stara leta, če jih dočakam, spreobrnem k vsemogočnemu, kdo ve. Vem le, da bo moja poslednja glasbena želja Angels Robbieja Williamsa - najbolj predvajana pesem na pogrebih v Angliji baje.
Ker sem mestjanar, centraš z levega brega (odgovorni urednik bi rekel betonar), je to še en razlog za mojo distanco od cerkve, vere. Kolikor pomnim, je cerkvena miš bil le en sošolec iz osnovne šole. V srednji šoli sem imel nekaj pobožnih sošolcev, ampak to je že bilo obdobje po prvih zakramentih in se o tem sploh nismo pogovarjali. Spominjam pa se, ko sem v kampu na Hrvaškem imel družbo hrvaških otrok. Enkrat smo načeli temo vere in ko sem rekel, da nisem veren, so bili v šoku. Zanje je bilo to nepredstavljivo. Tudi me je presenetilo, kako "doli" praznujejo veliko gospo oziroma Marijino vnebovzetje. No, ko je gazda kampa častil jagenčka, me to ni motilo.
Ko smo malo odrasli, so hrvaški vrstniki nekako razumeli, da sem ateist. Itak so to primerjali s komunizmom, ampak bog odpusti jim, saj ne vedo, kaj govorijo. Smo se pa argumentirano pogovarjali o veri in politiki. Eden od njih, sicer zelo prijeten fant, je romal od Zagreba do Međugorja. Svoje mnenje sem raje zadržal zase in mu všečkal objavo na facebooku. Vendarle to ni mačji kašelj.
Na izpitu iz verstev sem dobil desetko, tako da čisti heretik nisem
Dovolj o moji hereziji. Religijo v bistvu spoštujem. Same po sebi, verjamem, vere niso pokvarjene. Izkrivili so jih fanatiki in kapital. Rek, da je bil Jezus prvi komunist, le ni iz trte izvit. Religija, sploh krščanstvo, me kot zgodovinarja pravzaprav zanima. V osnovni šoli je bil med izbirnimi predmeti na voljo predmet verstva in etika. Mislim, da se ni nikoli izvajal, ker ni bilo zadosti prijavljenih, vendar sem se prijavil. Že iz radovednosti. No, na faksu sem imel ta predmet. Predavanja so bila zelo zanimiva. Profesorica nam je pri raziskovanju pustila svobodo. Lahko smo se ukvarjali s čemerkoli, povezanim z religijo. Tako sem recimo analiziral serijo Mladi papež in odziv cerkve. Ukvarjal sem se tudi z vlogo religije v vojnah na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini. Na izpitu sem dobil desetko, tako da čisti heretik nisem. Religija me načeloma zanima in o njej nekaj vem. No, saj to se za zunanjepolitičnega spodobi. Sploh v tem času.
Na študiju zgodovine smo se učili tudi cerkveno zgodovino. Nič posebnega, načeloma je to bilo zanimivo. Razen, ne vem več v katerem letniku, ko predavanja zares niso bila zanimiva in smo raje šli na kavo. No, potem je prišel izpit. Predavala nam je sestra oziroma nuna. Bila je zelo prijazna, ni zahtevala veliko, pa vendar. Itak se, jebiveter, kot sem bil, ko me kaj ni zanimalo, za izpit nisem učil. Bom že jaz to, sem si govoril. No, govoril sem take bedarije, da je gospa prasnila v smeh. Posledično tudi jaz. Dala mi je sedem in tu se je zame končalo. Haha, kakšen butelj sem znal biti.
Pojmi konklave, sede vacante, kamerleng, beli dim so zame del splošne razgledanosti. Vsak, ki je gledal Eurotrip, bi to moral vedeti. Da o Angelih in Demonih, Dveh papežih, Konklavu ne govorim.
No, mene so v otroštvu zanimale resnejše stvari. Gledal sem filme in bral. To počnem še danes. Sem bil v stolnici - razen na svojem krstu in eni porok - še mogoče trikrat, štirikrat, v tujini rad grem v kako cerkev. Ker so mi všeč kot objekt. Sploh, če lahko greš še na zvonik, kot recimo v Rovinju - in opazuješ prekrasno okolico.
Evo, to je bila moja spoved. Vero spoštujem, a je ne sprejemam. Ko boste to brali, bomo morda že imeli novega papeža. Želim si, da bi bil vsaj pol takšen svetovljan, kot je bil Frančišek. Legenda, ljudina, ki je, če izvzamemo vprašanje splava, povedal, kako stvari stojijo, in svetohlinskim svetovnim voditeljem dal misliti.
Štafeto spovedi predajam naprej.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
