Če vprašate Gorana Blažića, Ljubljančan je vsaj zadnjih 20 let, je vsa hrvaška obala lepa, a njegov rojstni kraj je najlepši ob Jadranu. Tam še danes pozna vsakega. Ali vsaj starše vsakega. Tam se je naučil živeti s turisti, s hotelom, v katerem je opravljal vsa dela – od receptorja do direktorja. V Crikvenici se še danes dela točno tako. Vodilni in zaposleni v hotelih ter drugih turističnih destinacijah so domačini. Vsaj en iz vsake družine je del turistične verige. To je del genetike, se pošalijo. Tam boste težko videli, da vam nekdo iz Indije v angleščini prodaja (pregrešno drago) kepico sladoleda in zraven stisne najvišjo napitnino, kar se denimo hitro zgodi v Opatiji. Še iz Zagreba boste težko našli koga. "Mar ni lepše, če vam postreže domačin, ki vam lahko še kaj več pove o kraju, o ljudeh, o skritih kotičkih," pove nekdanja direktorica hotelov Jadran, danes zadolžena za kakovost storitev v hotelih Jadran, Alin Harambasić. Ob tem me spomni na nadvse prijazno receptorko Sanjo, ki je učbeniški primer tega.
Sladoled cenejši kot v Vojniku
Ko smo že pri Opatiji – Crikvenica je bila nekoč glavno turistično mesto v tem delu Jadrana, ne Opatija, pojasni Blažić. In če se vrnemo še k sladoledu: v domačem Vojniku moram za kepico plačati več kot v povprečju v Crikvenici. Daleč najboljšega pa sem jedla za 1,8 evra za kepico (nasproti hotela Esplanade). Zakaj torej stalno beremo instant novice o pregrešno dragi Hrvaški? "Po mojem gredo ljudje jest v boljše restavracije, potem pa tarnajo, kako je drago. Saj je povsem enako v Sloveniji, če izbereš takšno restavracijo," meni Blažić. Morda je to zgolj antipropaganda, da bi več ljudi ostalo v domači državi, pomisli moja sopotnica. "Spomnim se leta, ko so slovenski politiki pozivali, naj ljudje ne gredo na Hrvaško. Tisto leto je Hrvaška imela daleč največ slovenskih gostov," doda sogovornik. "Še danes mi kdo omeni, naj vendar politiki znova pozovejo Slovence, naj ne hodijo sem. To je najboljša garancija za dober obisk," se nasmehne. Vseeno mi novinarska žilica ni dala miru - na promenadi v središču Crikvenice sem pokukala v vsak meni. Cene so, spet, primerljive z mojim domačim krajem, le da pri nas pica pride na mizo brez morske sapice in razgleda na morje.
Slednjega se v Crikvenici in njej bližnjih obalnih mestecih resnično naužiješ. Prav vsak del obale je prehoden, kar pomeni, da se lahko po več ur sprehajate, preden pridete do konca obalne poti. Vsaj dvanajst kilometrov je pešpoti. Večinoma poteka pod borovci, veliko je tudi vmesnih postaj z osvežitvijo. Dolgo pešpot omogoča zelo razgibana obala, ki ponuja vrsto skritih zalivov (predvsem v bližini Selc, doda Alin), primernih za največ pet oseb. Seveda imate na voljo tudi mestne plaže. Urejanje plaž je v domeni koncesionarja, ki ni hotelir, zato se, če boste kdaj v začetku sezone že na morju, ne hudujte na hotelirje, ti niso krivi, da še ni odprt tuš na plaži. Občina oddaja posel urejanja in služenja z obalo po koncesijski pogodbi, koncesionar pred vsako sezono uredi plažo, razbrazdano od zimskih valov, postavi tuše, ležalnike, senčnike in "nastavi" mlade fante, ki udobje mehkega ležanja in sence mastno zaračunajo. Razen, če pač ležite zgolj na svoji brisači pod borovcem. Tudi to je mogoče. Povsod. Celo v centru mesta, kar je ena največjih prednosti ljubke Crikvenice.
Kapelica sredi otoka
Možnosti za turiste je res veliko, vse so sorazmerne debelini denarnice. Na voljo je kup ponudnikov, ki nadgradijo poletno ležanje na plaži. Ladjic, majhnih in večjih za najem, je veliko. A samo majhne pridejo v poštev, če boste želeli priti do otoka Marin in do njegove majhne kapele. Domačinom veliko pomeni, vanjo polagajo svoje najgloblje želje - pa tudi zahvale, ko se kaj dobro konča. Vera je v DNK-ju kraja, saj ime Crikvenica dobesedno pomeni majhna cerkev. Razvila se je okoli samostana, ki ga je leta 1412 dal zgraditi hrvaški plemič Nikola IV. Frankopan. V 19. stoletju, še posebej po letu 1878, ko je Crikvenico s svetom povezala železniška proga do Reke, je začela hitro rasti kot zdraviliško in kopališko mesto. Leta 1888 so odprli prvo kopališče, leta 1891 pa še prvo hotelsko poslopje, hotel Therapia, ki še danes velja za enega prvih zdraviliških hotelov na Kvarnerju. Na prehodu iz 19. v 20. stoletje je Crikvenica slovela kot ena najelitnejših destinacij za zdraviliški turizem na Jadranu. Prijetno podnebje in dolge peščene plaže so privabljale plemstvo in meščanstvo iz Avstro-Ogrske in cele Evrope. Mesto je bilo znano po klimatskem zdravilišču, še posebej za zdravljenje bolezni dihal.
"Zrak" očitno zelo dobro dene tudi škampom, saj kvarnerski škampi veljajo za gurmansko poslastico. V zalivu med otokom Krkom in Crikvenico je dno morja večinoma peščeno ali muljasto, z veliko podvodnimi tokovi in kisikom, kar ustvarja idealne pogoje za škampe. Zato so kvarnerski škampi mehkejši in bolj sladki, aromatični. Domačini jih znajo vplesti v praktično vse – od juh do skorajda sladic; zelo radi jih kombinirajo z jagodami, smo videli na minulem festivalu škampov. Nič skrbet', festival se junija prihodnje leto vrača v še bolj obogateni različici.
Pivo za psa in sladoled zame
Gostje se v Crikvenico radi vračajo tudi zato, ker so njihovi štirinožni prijatelji tam dobrodošli. V bližini je plaža in bar za pse Monty's, kjer ponujajo pivo za pse, sladoled za pse - in seveda tudi za njihove lastnike. Isti lastnik pasje plaže je slednjo lani odprl tudi v Portorožu, letos pa menda še v Los Angelesu. Niso pa prijazni le do psov. V Turistično-informacijskem centru Crikvenica smo našli kup katalogov v slovenščini! Ja, tudi na svoje bližnje, čeravno maloštevilne Slovence so pomislili, ne le na Nemce in Italijane. Če k temu potrebujete še kak plus, naj dodamo, da sta od Ljubljane do Crikvenice le dve uri vožnje. Odlična priložnost, da se kdaj tudi jeseni ali spomladi odpravite južneje. Takrat, poudarjajo domačini, je tako ali tako pri njih najlepše.
