"Ob začetku šolskega leta 1972/73 je velika želja vseh, ki jim je pri srcu prihodnost mladih rodov, da bi omogočili vsem šolarjem vsaj približno enake možnosti za izobraževanje in doseganje šolskih uspehov. Nekaterih novosti v obveznem šolstvu, ki so načelno že sprejete, v novem šolskem letu še ne bo mogoče uresničiti. Toda mogoče se bo nanje dobro in temeljito pripraviti," je pisal Večer 1. septembra 1972.
Biti prvošolček je nekaj zelo posebnega, stresnega, veselega, prelomnega. Nič se otroku ne vtisne v spomin bolj kot prehod iz neobveznega vrtca v obvezno šolo, vsaj meni se je. Česa se najbolj spomnim iz prvošolske sezone 1972/73, sem vprašal samega sebe:
• Prve razredničarke. Barbara Jančič nam je ob neki priložnosti predstavila sina, rojenega 29. februarja - in je kot tak šel v šolo z enim letom (osnove matematike prvega razreda). Vau!
• Prvega berila. IVO, IVA, IVEK. Prva dva sta mi še šla dokaj dobro od rok, vse ostalo (z več kot tremi črkami) je bilo zame neznano minsko polje. In sem ugibal: če je črk več, potem je Ivan ... ah, pomota, Ivek ... žal je bil Franček. Mama je rohnela, jaz pa sem se dneve in dneve jokal in tulil, češ da se nikoli ne bom naučil brati, ker je to, mama, nemogoče. Nemogoče!
• Prvega nareka. Zunaj sije sonce. Jaz sem v zvezek pisal: Zunaj sije sonce pika Hodim v prvi razred pika Moje ime je Aljoša pika ... A tebi je ime Pika, se je smejalo tovarišici. Še dobro, da se ne pišem Mercator.
• Masivnih vrat. Naša OŠ Otona Župančiča (sedanji rektorat) nasproti gledališča je imela taka zeloooo velika težka vrata (z visoko kljuko), ki si jih moral potisniti z vso silo, da si se zrinil v trebuh učenosti. Potem pa še po strmih kamnitih stopnicah navzgor do učilnice. Uf, smo švicali.
• Sendviča s pariško in kislo kumarico - v trgovinici na vogalu Smetanove in Strossmayerjeve. Ob sedmih zjutraj so bile v bel papir zavite žemljice zložene v obliki gromozanske piramide. Tista žepna prodajalna je živela od učencev, mi pa zanjo.
• Nogometa na Slomškovem trgu. Za dva gola so nam služile šolske torbe, na mimoidoče, ki so vdirali na naše igrišče na granitnih kockah pred cerkvijo, se nismo ozirali. Usmili se nas, o bog, ker smo grešili.
• Hitlerja. Sem zakričal sošolcu, da je Hitler in so bili starši v šolo klicani na zagovor. Malodane za hudička so me imeli, ker so bili Robijevi starši slučajno gastarbajterji. On pa je bil moj najboljši prijatelj. To je krivica, zares!
Kakorkoli že bo, srečno pot želim vsakemu od 19.935 prvošolčkov. To šolsko leto se vam bo vtisnilo v spomin.

