Spominjam se stvari, ki bi jih rad pozabil. In pozabljam stvari, ki bi se jih rad spomnil ... Nekaj pa človek vseeno odnese iz Netflixove serije, kot je ta v petih delih in je nikomur ne priporočam za ogled. Vikend na razkošnem posestvu, poln zmešnjav in nelogičnih zapletov, se v seriji Sirene sprevrže v konec, za katerega je moja hčera, ki je nekaj še ujela, rekla, da ni dober, meni pa je vseeno, ker ob teh ameriških serijah nimam nekih pretiranih pričakovanj - sodijo med stvari, ki jih bom hitro pozabil.
Kaj vem, meni je težko dojeti, tudi v filmu, vso to novodobno guncanje in afnanje. Nam, ki smo gor rasli v socialističnih blokih, je za razkošne komedije in limonadne tragedije malo mar. So pa nas, reveže, kapitalisti ujeli v mrežo - da plačujem 9,99 evra na mesec in si tu in tam ogledam kak dokumentarec ali krajšo nanizanko. Seveda, lahko se odklopiš, kadar hočeš, a finta je v tem, da tega nočeš, ne želiš ali se ti preprosto ne da - da slučajno ne zamudiš nečesa tako nepomembnega, kot so Sirene.
Pa saj niste iz cukra
Z zgodovinske distance bi si danes rekel, da sem bil otrok levega brega, čeprav mi je bilo (in mi je še) za levo in desno čisto vseeno. Ampak popularno je poudarjati, da je Drava Maribor vedno in vselej delila na levi in desni breg, v košarki in nogometu pa sploh. Moje nezanimanje za delitev na leve in desne se je začelo v vrtcu v Krekovi ulici, ko sem imel prvinske težave s tem, v katero smer teče reka - gor ali dol? Kot nisem razumel, kako da se Zemlja vrti, če pa je naš blok zabetoniran na istem mestu.
Bilo pa mi je, zanimivo, čisto logično, da ima naša ulica, Koprivnikova, samo dve hišni številki - 1 in 3. Po neskončno dooooolgi Koroški smo se s poniji spuščali do Bezenškove in prek Koblarjevega zaliva na Mariborski otok. Lepi časi, ko se nihče ni obremenjeval z vremensko napovedjo. Zjutraj si pogledal v nebo in si se šel med počitnicami kopat, samo da niso grmele strele ali divjali severni vetrovi. Pa saj niste iz cukra, so nas bičali starši, ki smo jih sicer videvali samo takrat, ko smo šli spat - v banjo, potem pa kos kruha z marmelado in lahko noč. Naslednje jutro pa spet na Otok; Marjan, najbolj pogumen (danes bi rekli nor) med nami, je tekal čez most prek visokega loka, enkrat prek levega, drugič prek desnega. Vau, kaj si upa! Ko bom velik, bom nekoč poskusil še sam ...
No, če se tudi vi spominjate stvari, ki bi se jih radi spomnili, potem še ni krize. In vam ne tulijo sirene.
