Pesnik Muanis Sinanović potuje z vlakom, premika se, seli po Sloveniji, je Celjan, Zasavec, Dolenjec, Slovenec (starši so se pred njegovim rojstvom priselili iz bošnjaškega Novega Pazarja v Srbiji), povsod človek in ustvarjalec z empatijo, prehaja med svetovi in se zavzame za krhke v njih. Seli se tudi od statusa pesnika, ostal bo "samo" filozof, pesnik, prozaist, literarni kritik, esejist, družbeno angažiran, tudi protestnik.
Po vrhunski pesniški zbirki Krhke karavane pride zadnja. In potem ne boste več pesnik?! Zakaj taka odločitev?
Krhke karavane iz leta 2020 so bile večji preboj, knjiga je bila razprodana, kar je za zbirko redko, prihajale so nominacije in nagrada ter druge potrditve. Zadnje čase tu in tam napišem kako pesem. Nekatere so boljše od vseh prejšnjih. Zbral bom pesmi zadnjih let, zadnjo pa sem po mojem že napisal. Na neki točki me je zadelo, da nima smisla. Ob vsem, kar se dogaja v svetu in kar se dogaja v meni, sem ugotovil, da se moram otresti imidža umetnika, lastne predstave o tem, da sem umetnik.
Kakšno vlogo sploh ima poezija v tem času? Kaj je zdaj narobe z njo? In s časom? In s pesniki, ki imajo več zbirk?
Poezija v svoji najboljši varianti z izstopom iz banalne govorice sodobnega vsakdana presega funkcionalno naravnano družbo. Resnične pesnice in pesniki tipajo za transcedenco. Ne mislim nujno transcedenco v iskanju določenega razumevanja boga, temveč neke zavesti, ki presega današnji nihilizem in postvarjenje odnosov. Po drugi strani pa je ujeta tudi v predstave o kanonski literaturi, o pesnikih kot očetih naroda. In v statuse, razpise, nagrade, osebne ambicije, ki nimajo smisla, saj je poezija postala stvar zanesenjakov in z njo ne boš zaslovel. Pesnice in pesniki so pogosto razpeti med željo po boljšem svetu ter vulgarnostjo vsakdana. Želijo biti svetilke, če se navežem na Kosovelov izrek, a postanejo karikature lažnih prerokov. Nič ni narobe s pesniki, ki imajo več zbirk. Vendar pa včasih pesniki ostanejo ujeti v krhek mehurček lastnega mita in začnejo industrijsko proizvajati poezijo. Včasih jo zamenjajo za beležke.
Slovenci niso epski narod. So liričen
Še vzamete v roke pesniške klasike? Ali oni tudi bledijo, jih drugače berete kot pred desetletji?
Vzamem, seveda. Vsaka književnost se demistificira, ko spoznaš malo teorije, zgodovine, ko si dovolj prebral, spoznal založniško dejavnost od znotraj, spoznal literarne scene doma in po svetu. Tudi žive klasike. In delaš vzporednice s preteklostjo. Vendar pa to ne pomeni, da te ne morejo spet navdušiti.
Kdo so največji, najboljši slovenski pesniki?
Veliko jih je bilo. Slovenci so liričen, introvertiran, z naravo povezan, v najboljšem primeru introspektiven narod. Čeprav so v mnogih pogledih tipično moderniziran evropski narod, po tihem gojijo specifično zasanjanost in hrepenenje ter seveda tudi bes in nezadovoljstvo, ki sta pri mladih pogosto del poezije. Veliko čutijo, vendar se ne izražajo direktno, niso epski narod. So liričen. Dosti dobre poezije skozi zgodovino, več kot proze. Vsaka generacija ima svoje paradigme in navadno mislijo, da je njihova najboljša. Zato je nehvaležno izpostavljati imena.
Ali poezija v različnih obdobjih različno učinkuje, deluje, jo enkrat bolj potrebujemo in drugič manj?
Gotovo. Poezija je nekaj osebnega. Nisem navdušenec nad Lacanom, pa tudi hejter ne, mi je pa zanimiva njegova ideja, da je nezavedno strukturirano kot govorica. Poezija prodira v te strukture vsake pesnice in bralke. Umetnost je današnjemu človeku pogosto duhovna praksa. Velike religije imajo na notranji ravni svoje načine za dostop do tega nezavednega. Sam sem v zadnjem obdobju trdno zasidran v duhovnih praksah svoje vere. In posledično čutim vedno manj potrebe po poeziji ter vedno več potrebe po racionalnosti, mišljenju, pojmih, akciji, organizaciji, s katerimi bi notranjo jasnost posredoval naprej. Ne potujem več proti sebi, ki je učvrščen in demistificiran, temveč navzven.
V informacijskem kaosu, v katerem prevladujejo reklame, torej manipulacije, seveda potrebujemo natančnejše izražanje. Kaj je v takem času ščit ali recimo, živi zid?
Mišljenje. Ena od poti mišljenja je filozofija. Mišljenje tvori pojme. Slogani in odgovori Chat GPT-ja, ki so predelave milijonov in milijonov takšnih in drugačnih sloganov, ne proizvajajo pojmov. Človeška zmožnost tvoriti - ali raje neoplatonistično, duhovno -, spominjati se pojmov, je dar. Jezik kot sredstvo golega sporočanja poznajo tudi živali. Danes se ne morejo vsi učiti mišljenja, saj so ujeti v svoje pogoje možnosti. Zato morajo nalogo prevzeti misleci in iskati poti, kako čim bolj prodreti v javno sfero. Tudi s TikTokom, če je treba. Ne se zapirati v slonokoščeni stolp.
Menimo, da to, kar vidimo, preprosto tako je
Se mi zdi, da ljudje ne poznamo več pomena besed? Da ne vemo sporočil medijev, ne vemo, kaj nam vladarji govorijo. Bi bili nujni prevajalniki ali razlagalci, kakršni so bili dvorni norčki?
Ne vemo zares. Mediji ponavljajo funkcionalne fraze in ponavljajo jih tako dolgo, da postanejo samoumevne. O pomenu besed se ne sprašujemo. Površinski pomen utrjuje izključno raba, ta pa je utemeljena na merljivosti, goli čutni zaznavi. Menimo, da to, kar vidimo, preprosto tako je. In drugače ne more biti. Otroke se mirno mesari, "nepotrebne" ljudi se briše z obličja zemlje. V zaenkrat še tako imenovanih razvitih družbah pa ljudje živijo v mentalnih zaporih iz izpraznjenih besed in goltajo tablete. Zato rabimo tudi dvorne norčke. A danes skoraj ni izjem. Tudi dvorne norčke je posrkala totalna ideologija našega časa.
Na delovnem mestu ni demokracije, je tiranija
Demokracija je bila tako in tako vedno komplicirana, zdaj je še huje. Obstaja drugi način za (družbeno) dogovarjanje? Kakšna nadgradnja?
Trenutna demokracija temelji na svobodni izbiri vladarjev vsaka štiri leta. Je bolj privid demokracije. Na delovnem mestu ni demokracije, je tiranija. Točno se ve, kaj lahko oblečeš, kdaj in kje lahko sediš in kdaj lahko ješ. Nobene besede nimaš pri delitvi dobička. Stremeti je treba k lokalnemu samoupravljanju in delavskih odkupih podjetij. Taka podjetja so zelo uspešna, tudi v Sloveniji. Preko interneta pa se je mogoče danes povezovati od lokalnega nivoja h globalnemu. Vendar moraš biti zasidran, imeti stvari v svojih rokah.
Je videti, da avtoritarnost ne pride v prostor, ampak je ves čas tu. Čaka na priložnost. Je ta hudič v vsakem od nas, imamo ljudje to v genih?
V genih imamo tako solidarnost kot sebično avtoritarnost. Kot posamezniki smo na spektru. Eni so totalni empati, taki, da jim škodi, drugi so psihopati. Vprašati se moramo, zakaj nam vladajo psihopati. Zakaj smo pristali na to in kako.
Kaj bo pri vas nastajalo namesto poezije, o čem boste pisali? Kaj vas ta hip recimo žgečka, da bi obelodanili, ker tega nihče odkrito ne pove?
Zdi se, da je danes slabo precej odkrito. Orwell je rekel, da je dolžnost pametnega človeka včasih ta, da pove očitno. Mene zanima analiza tega, zakaj je toliko slabega, kaj posamezno slabo povezuje, kaj se skriva za tem vulgarnim in obscenim videzom. Razpadajoče kulture, kapitalizma, tako imenovanega svetovnega reda. Vendar pa je marsikaj tudi zakritega. Recimo sistematično izkoriščanje migrantskih delavcev, ki delajo za domače in namesto njih, domačim pa se niža standard. To povzroča rast fašizma. Rad bi se podal v raziskovanje tega izkoriščanja in nastajajoče oblike slovenskega gospodarstva ter države, ki se še vedno predstavlja kot socialna.
Janša je simptom nesposobnosti levice
Pojdiva brez zamegljevanja k primerjavi med slovenskimi zadnjimi vladami, ki so protijanševske, vmes z zvijačo Janša, potem spet proti njemu. Je Janša epidemija, koloradski hrošč in so drugi varuhi pred njo in njimi?
Janša je simptom nesposobnosti in elitizma tako imenovane levice. Je pogoj možnosti za tako imenovane leve stranke, ker bi brez njega propadle. Je edina trdna os slovenske parlamentarne politike, njen generator, alfa in omega. Prazen, a inteligenten politik, ki je projekcijsko platno nezavednega levice, njene umazanije in potlačitev.
Praznih politikov na oblasti je v svetu (pre)več. Kam torej plujemo, če sploh? Kaj se nam bo zgodilo? Kataklizma in kaj potem? Vse znova?
K nekakšnemu vesoljnemu potopu. Globalnemu avtoritarizmu. Množični brezposelnosti z minimalnim standardom, vračanju sužnjelastniških praks. Totalni oboroženosti. Ta omogoča strašljiv mir, novi pax romana. Nihče ne bo upal v vojno, zato je vedno več možnosti za odprte genocide, kot ga spremljamo. Organizirajmo se. Mislim, da bo človeštvo na koncu tega prepoznalo skupni interes in vzpostavilo neko normalnost.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
