(POGOVOR) Natalija Resnik: Lepopisju sem hvaležna za izoblikovanje fokusa na lepoto

Pred 25 leti je zase iskala poklicno priložnost, delo, ki ne bi prinašalo ukalupljanja ustvarjalnega toka idej in časa. In prišla do - lepopisja. "Lepopisju sem hvaležna za izoblikovanje fokusa na lepoto." Zjutraj napisane strani je sprva uporabljala za mentalno in psihično higieno. "Sčasoma sem opazila, da sem z njimi izboljšala stil pisnega izražanja in laže strnila ter predvsem upočasnila tok misli." Poglobila se je, se šolala, potem začela šolati druge, tečaje pisanja vodi po vsej Sloveniji. Karolinška minuskula, unicialo, italika, copperplate in gotika bastarda so slogi, ki se jih ljudje radi učijo. Ko pošilja pisma - to priporoča vsem -, napiše naslov kot umetniško delo, "ker z drobno pozornostjo lahko razveseliš sočloveka".

Več tisoč ljudi je imela na tečajih, ima tudi spletne delavnice meditacije v gibanju, kot tudi reče kaligrafiji. Raziskuje jezike, seveda najbolj slovenskega, ki ima besede, ki povedo več, kot dojemamo v vsakdanji uporabi. Rada ima Cankarja. "Rod, ki ima v svojih vrstah velike ljudi, je velik narod, je privilegiran in od boga ljubljen. Čas je, da osvobodimo našo spečo zavest in se odpovemo majhnosti. Primimo v roke dela velikih, kot je to storila Mirjana Šajinović, z namero, da v slovenskem narodu obudi veličino Cankarjevega duha in jo postavi na gledališki oder. Le vsak sam se lahko odpove trpljenju. Cankar je videl veličino v slovenskem narodu, ostal je zvest sebi in s tem ohranil dostojanstvo."

O svojem jeziku je presenetljivo več izvedela ob raziskovanju južnoameriških in afriških starih kultur. "Začelo se je z na videz majhnim zlogom ol." Nanj je postala pozorna, ko so ji v Afriki nadeli ali razkrili ime, to mora odražati duhovno smer delovanja, postala je Jaye-Ola, kar pomeni Živi srečno, radostno življenje. "Ker to ni povsem samoumevno, sem kopala in iskala ključ, kako uresničiti to usmeritev. Pri Majih sem raziskovala pot nazaj v harmonizacijo z naravnimi cikli časa in naletela na njihov sveti koledar tzolkin. Jorube častijo energijo ola, ki prinaša duhovno bogastvo. Berberi z zlogom ol naslavljajo srce. Metod Žunec pa v knjigi Spregledana slovenščina zlog ol poveže kar z vesoljem. Poda nam celo navdihujočo razlago, da je ol beseda, ki opisuje vesOLje in istočasno nagovarja človeka, naj vesolje postane."

Stare kulture popestrijo življenje. "Meni so ga povrnile, kot da prej nisem zares živela. Ko se usmerimo vase, nas skozi jezik simbolov, ki se nam razkrivajo zlagoma, vodijo po poti nazaj do izvora ljubezni v sebi."

Semena znanj starodavnih kultur je v svoji knjigi Preplet usod podala na intimen, avtentičen in duhovit način. "Nastal je priročnik zavestnega prehajanja skozi življenje in hkrati nežno, a močno vabilo k preobrazbi odnosov, tako do sebe kot do drugih - še posebej med žensko in moškim. Je temelj za moj trenutni projekt, ki sem ga poimenovala Oblikovanja razumevanja duše in duha človeka." V knjigi je opisala sebe v različnih obdobjih življenja, razložila odločitve, ki niso bile slučajne.

"Preplet usod je intimno, avtentično in duhovno delo, ki združuje osebno življenjsko izpoved s štirimi temeljnimi orodji samospoznanja. Je priročnik zavestnega prehajanja skozi življenje in hkrati nežno, a močno vabilo k preobrazbi odnosov, predvsem ljubezni do same sebe." Knjigo je pričela pisati za svoja otroka, v želji, da jima osvetli svojo življenjsko pot, a je knjiga ta namen prerasla in razkrila, da nismo nemočni ujetniki usode, ampak jo lahko zavestno sokreiramo.

Poudari, da si je Rudolfa Steinerja, katerega antropozofijo je tudi študirala, posebej velja zapomniti po stavku: "Ne rodimo se s samospoznanjem. Spoznavamo se skozi življenje." Njegov koncept razvoja 4-členega človeka po 7-letnih obdobjih je uvrstila v knjigo kot skelet, v katerega je uvrščala svojo biografijo. Tako je knjiga Preplet usod postala biografski priročnik. "Vsako obdobje življenja nam prinese nekaj svojega - kot letni časi. V zgodnjih letih gradimo telo in ego, kasneje razvijamo dušo, z leti pa zorimo v oblikovanje duhovnega telesa. Nobeno obdobje ni bolj ali manj vredno. Telo je tempelj, domovanje duše. A brez izkustev duha, ki ga skozi vse življenje plemenitimo, se zdi pot prazna. Spoznanje, da smo vse to hkrati - telo, duša in duh -, je tisto, kar nas notranje osvobodi."

Vse življenje smo v odnosih. "Naše relacije niso naključne. Pritegnemo tiste, ki nam odsevajo notranjo vibracijo. V mladosti iščemo pripadnost, v zrelosti ogledala, v modrosti tišino, v kateri odnosi ne temeljijo več na potrebi, ampak na svobodi. Največ ljudi spoznamo v vmesnih obdobjih, a največjo vrednost imajo tisti, ki ostanejo tudi, ko utihnejo vloge."

Otroci so drugačni kot starši, pove: "Otroci so drugačni zato, ker prihajajo z višjo zavestjo. Ne želijo biti vzgojeni, želijo biti videni. Njihova čustva govorijo prej kot njihova usta. In če jim damo prostor, niso drugačni, ampak preprosto bolj celoviti. Od nas je odvisno, ali bomo hodili pred njimi ali ob njih."

Starši se tudi spreminjajo. "Po 42. letu postajamo zavestni svojega izleta na tem planetu, svojega poslanstva in v tej smeri delujemo, da del svojih izkustev prenesemo naprej, da se lahko pričnemo učiti iz tujih 'napak' in s tem pospešimo evolucijo zavesti, v kateri se nahajamo ta hip. A ne pozabimo, da smo sami izbrali, da bomo v tem epskem obdobju inkarnirani na tem planetu."

Nazadnje pa umremo? "Smrt ni konec, pravzaprav smrti, kot jo pojmujemo, sploh ni, saj smo svetlobna bitja v procesu spominjanja svoje polnosti. Naš duh ostaja v gibanju, v procesu učenja in preobražanja, vse dokler ne dosežemo suverenosti, to je stanja zavestnega, ljubečega in svobodnega bivanja. Reinkarnacija je del tega kroga, pot vračanja k sebi v svojo os, v svoj ol."