Karolina Umetnina je narisala okrog 400 stripov, objavlja jih na Instagramu, izšli sta tudi njeni knjigi Ma kej? Neč. in Neč nouga. (Kku ne?). V prvi knjigi je šestnajst stripov, v drugi trinajst. "Izid knjige je veliko bolj slavnosten kot objava na Instagramu. Ob izidu knjige ti ljudje čestitajo, pride do stika v živo, kar je veliko bolj zadovoljujoče kot objava na družbenem omrežju, kjer všečki le šopajo dopamin," reče. Ob analognih zbirkah stripov ima občutek, da je res nekaj dosegla, doda.
"Prva knjiga je posebna, ker je polna otroškosti in lahkotnosti. V drugi knjigi se kažeta moj osebnostni razvoj in napredek v risbi in stilu. Druga mi je ljubša, ker ima aktualne dogodke iz mojega življenja, haikuje in slovar našega dialekta," pove Karolina Umetnina oziroma Karolina Marušič iz Opatjega sela na Krasu, ki je v Novi Gorici končala umetniško gimnazijo, dramskogledališko smer, v Ljubljani na filozofski fakulteti pa diplomirala iz primerjalne književnosti in literarne teorije.
Najprej je bila ideja
"Ideja za Karolino Umetnino se mi je porodila v zadnjem letniku študija. Med predavanjem sem nekaj kracala po zvezku in na papirju se je pojavil možiček z zavitimi ušesci in rdečimi lički, ki je rekel: 'Ne vem, js kar grem.' Nisem vedela, kam vse bom prišla s tem možičkom, samo prepustila sem se ustvarjalnosti." Poleg Karoline Umetnine veliko raziskuje gibanje, je učiteljica joge, sedaj je v procesu pridobivanja certifikata Embodiment coach. Ukvarja se še s conscious plesom, fitnesom in petjem. "Najraje pa preživljam čas v naravi in s prijatelji govorim o globokih tematikah," razkriva.
Nenehno nas posiljujejo z idejo, da nas bo nakup nekega izdelka končno osrečil in zadovoljil naše potrebe
Kaj vse ste doslej radi počeli in česa ne? Kako daleč naprej ste gledali?
Že od nekdaj zelo rada rišem, plešem, berem in zabavam ljudi. Nikoli nisem gledala preveč daleč in načrtovala, raje sem se prepuščala toku in se čudila, kam me pripelje.
Kako se je razvijal, nastajal, pojavljal vaš odnos do humorja? Kaj je smešno?
Humor je bil vedno močno prisoten v mojem življenju, saj me je vzgajala optimistična mama, z dobrim smislom za humor. Določen smisel za humor, ki ga imam, je privlačil prijatelje s podobnim in tako se je moj humor vedno bolj poglabljal. Velik vpliv name imajo še serije in podkasti, ki jih spremljam. Seveda je smešno vsakemu nekaj drugega. Najraje imam humor, ki zahteva od mene, da si nekaj predstavljam. Zaradi veliko prebranih knjig v mladosti imam neskončno domišljijo, zato si v glavi lahko naslikam prizore, ki me neznansko zabavajo.
Kaj je humor in zakaj je dobro, da je?
Humor je kot orodje, ki ti popestri življenje. V skoraj vsako situacijo ga lahko dodaš in vse takoj postane bolj zanimivo. Hkrati ustvari distanco do dogajanja in tako dobiš svežo perspektivo. Opažam, da velikokrat uporabim humor tudi kot obrambni mehanizem, da z njim naredim distanco do čustev, ki bi jih bilo kdaj bolje občutiti.
Vsak dan se nam dogaja kaj hecnega, velika večina to naslednji hip pozabi, vi pa to shranite v sličicah. Tudi zato, da (nas) spomnite na to, da (p)ostajamo pozorni?
Moj prvotni namen risanja je bil, da vse te male prigode, ki sem jih drugače pripovedovala prijateljem, dobijo neko novo obliko. Odkar pomnim, sem rada iz majhnih dogodkov pripovedovala velike zgodbe in dramatizirala vsakodnevne prigode. Ti mali dogodki, ki se nam vsak dan dogajajo, namreč obarvajo naše življenje. To, da sedaj bralce opozarjam, naj ostajajo prisotni, je le plus.
Saj so v teh malih tudi tako imenovane velike teme? Kam pri takem razvrščanju sodijo politika, vojne, svetovne teme, s katerimi nas bombardirajo podnevi in ponoči?
Ravno zato, ker smo z vseh strani bombardirani s temi tematikami, se raje ukvarjam z majhnimi temami. Verjamem, da tisto, čemur posvečamo pozornost, raste, zato skušam svojo pozornost in pozornost ostalih usmeriti v vsakodnevne dogodke, v stvari okrog nas, ki so dobre in zabavne. S stripi opominjam, da kljub vsemu, kar se trenutno dogaja v svetu, še vedno obstajajo dobri ljudje, zabavne prigode in srčna dejanja. Svetovne teme pa raje prepuščam umetnikom, ki politično situacijo bolj spremljajo in znajo celotno dogajanje bolje prikazati. Nismo vsi za vse, odločila sem se, da bom s stripi raje širila upanje in prepričanje, da je življenje kljub vsemu dobro.
Mimogrede, en večer sem zaspal v dnevni sobi pri vključenem televizorju, in ko sem se ob treh zjutraj zbudil, je bila na ekranu reklama za trgovino, ki po silnih podražitvah ponuja velike popuste. V kakšnem svetu živimo? Kako zmanipulirano življenje imamo?
Bi rekla, da smo res zmanipulirani z vseh strani. Nenehno nas posiljujejo z idejo, da nas bo nakup nekega izdelka končno osrečil in zadovoljil naše potrebe, ko tega po nakupu ni, si želimo še več in več. To je kolo, ki ga vsi poganjamo, ko nasedamo na propagande in reklame. Sama se raje fokusiram na to, kar je v svetu še dobro, kot da bi se jezila in jokala, kam gre ta svet.
Je sproščenost v pogledu na življenje odvisna od tega, od kod si? Kakšne so razlike pri tem med Krasom in Ljubljano?
Perspektiva je res odvisna od tega, od kod prihajaš, hkrati pa veliko vlogo igra tvoj karakter. Poleg tega je lažje biti sproščen na vasi kot v mestu. Na Krasu je življenje bolj počasno, zrak diši po morju in v vasi vsi vse poznamo. Na naš pogled na življenje verjetno vpliva tudi bližina Italije. Tamkajšnji 'il dolce far niente', kramljanje in uživaškost so nalezljivi. V Ljubljani pa je prisoten občutek hitenja in živčnosti, tukaj te še sosed ne pozdravi, tako da se počutiš precej odtujen od ljudi.
Dialekt pripomore k pristnosti, ki se odraža v vaših zgodbah? Kako zabavni so slovenski dialekti? Kakšni so štajerski?
Res je. Ko sem začela risati, sem prvo pisala v knjižni slovenščini, ampak sem jo kmalu opustila. Imela sem namreč občutek, da gresta moj tok misli in doživljanje sveta skozi filter in narisano ni več moje. Slovenska narečja so zelo zanimiva. Štajerski dialekt mi je bil sprva čuden, nato pa sem en vikend preživela z Mariborčani in ga popolnoma vzljubila.
Vaš nezemljanček na vse gleda od zgoraj, ne zviška, ampak neobremenjeno. Kako bi še opisali ta lik?
Možiček je preprost, ima dve pikici za oči, črto za usta, rdeči lički in ušesca, ki so zavita kot prašičji rep. Lik nosi moje avtobiografske zgodbe, čustva in perspektivo. Zgodbe, ki pridejo v strip, so zavestno izbrane. Z njimi predstavljam svoj pogled na svet ali pa svoje razmišljanje, ki naj bi spodbudilo bralca, da še sam razmisli o določeni tematiki.
Kaj zdaj nastaja?
Trenutno vsak dan narišem kratek strip o majhnem dogodku tistega dne. Ti stripi mi pomagajo, da ostajam v formi in pozorna na dogajanje okrog sebe.
