Resna zadeva se je glasil naslov posebnega opozorila, ki ga je Večer objavil na prvi strani, posebej podčrtanega in odebeljenega. "Je morda prišlo do katastrofe, kot je svet v zgodovini uporabe jedrske energije v miroljubne namene ne pomni?"
Razsežnosti Černobila 30. aprila 1986 ni slutil še nihče, poročila so bila zmedena, od tega, da radioaktivnega oblaka nad Jugoslavijo ne bo, do različnih stopenj nevarnosti. Večer je tukaj stopil na stran previdnih in ljudem svetoval previdnost, že takoj v začetku pa dogajanje pospremil tudi z okoljsko miselnostjo. "Ta ekološka katastrofa je še en vpijoči prst človeštva, ki - čeprav je seveda usmerjen k nenehnemu in splošnemu napredku - tu in tam mora zavpiti: V imenu nas in naših otrok - ustavite se malo! Naj nas dirka k napredku ne privede v pogubo!" je čas za premislek ob tragediji v Černobilu naznanil Srečko Niedorfer, novinar in žlahtni pisec časnika, ki je vedno premislil stvari še z na široko odprto zaslonko.
In kot se je prebujalo zavedanje, da narava pač ni neskončni supermarket, iz katerega si lahko postrežeš, pa se police znova napolnijo, je rasla tudi okoljska misel v Večeru. Opozarjali smo na kisli dež, ki je razžiral gozdove predvsem visokogorja, ter na nevarnosti onesnaženega zraka. "Ljudje nas kličejo, zanima jih, kako onesnažen je zrak," smo zapisali leta 1980, potem ko je Zavod za varovanje zdravja namestil prvi merilec kakovosti zraka na Trgu Borisa Kraigherja. Postajalo je vse bolj jasno, da smog iz izpuhov in dimnikov ne pomeni nič dobrega. Zdi se, da nam gredo nekatere rešitve precej slabo od rok, kljub uvedbi katalizatorjev se s kakovostjo zraka namreč ukvarjamo še danes.
Nekaj je bilo tudi uspehov - z Montrealskim protokolom leta 1987 je človeštvo zakrpalo ozonsko luknjo, a to je bil doslej edini zaresen uspeh mednarodne skupnosti, ko gre za globalne okoljske dogovore. "Šestinštirideset držav se je šele sedaj v Montrealu sporazumelo, da bodo zmanjšale uporabo ozona, ki ga uporabljajo v glavnem kot hladilno sredstvo in pri izdelavi umetnih mas. Do leta 1999 naj bi njegovo uporabo zmanjšali na polovico," smo zapisali takrat.
Da mora Slovenijo skrbeti zaradi posledic industrije, prometa, intenzivnega gnojenja, divjih odlagališč, ki so z vsakim letom nevarnejša, je postalo zelo jasno že v začetku 90-ih, ko je vodenje okoljskega resorja prevzel Miha Jazbinšek. A za regijo, najbolj obremenjeno s svincem, je takrat veljala Ljubljana, glavni krivec je bil osvinčen bencin, smo zapisali takrat.
Postajalo je jasno tudi, da klimatske spremembe niso le neka izmišljotina znanstvenikov. Bili smo tako zeleni, da smo pristali na naslovnici uglednega The Guardiana, takratni medijski svet s cele zemeljske oble je združil moči in pozval k zavezujočemu podnebnemu dogovoru! Večer se je pridružil 56 vodilnim časopisom na svetu v pozivu Rise to the Challenge, lotite se izziva, in bili smo zraven leta 2009, ko so v Koebenhavnu politiki prvič skušali spraviti v življenje globalni podnebni dogovor in neslavno pogoreli zaradi spletk v ozadju. Pogajanja so počasi dobila zagon in šele šest let kasneje, leta 2015, je bil v Parizu dogovor sprejet. Tudi tam smo bili.
Večer je bil ves čas ne le družbeno, ampak tudi okoljsko odgovoren. Podpiral je čistilne akcije, v katerih se je včasih nabralo na stotine ton odpadnega materiala, skrbel za zbiranje starega časopisnega papirja, ki je nato postal novi časopis v strojih naše tiskarne. Spomnimo, zbiranje starega papirja ni bilo vedno tako samoumevno kot danes.
Leta 2010 smo pri Večerovem tedniku 7 dni organizirali akcijo Odkrij packo v naravi, v okviru katere smo s pomočjo bralcev naredili prvi spletni register divjih odlagališč ter nekaj pack očistili, pomagal je tudi takratni minister za okolje in prostor Karel Erjavec. Na podoben način - s spletnim registrom in čistilnimi akcijami - je kasneje nastala tudi akcija Očistimo Slovenijo. Z veseljem smo delili znanje in posodili glas naravi, ko je bilo treba, ker ga pač nima.
Verjetno bi si posebno poglavje zaslužile vse naravne katastrofe, ki so v 80. letih prizadele Slovenijo. Novinarji smo ob vsaki bili takoj na terenu, zapisovali zgodbe ljudi, trkali na vrata odločevalcev ter odgovornih, spremljali sanacije in opozarjali na nepravilnosti. Naj je šlo za žledolom, poplave, neurja, plazove ... Večer je bil tam. In to po pravilu pred politiki.
