Tržič, v italijanščini Monfalcone, je mestece ob Jadranskem morju slabih 30 kilometrov od Trsta, v smeri proti Benetkam. Dokaj anonimno in desetletja nepomembno, dokler niso leta 1907, v času velikega razcveta pomorske trgovine, tam odprli ladjedelnice. Mesto je takrat še pripadalo avstro-ogrski monarhiji, prebivalstvo je bilo mešano, pretežno italijansko, pa tudi slovensko. Ladjedelnica je postala glavna dejavnost in se je skozi desetletja močno razvijala. V času med obema vojnama so tam gradili podmornice in druge vojaške ladje, dejavnost se je nadaljevala po drugi svetovni vojni, tako z vojnimi kot tudi potniškimi in tovornimi ladjami. Ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja pa je ladjedelnica, ki je medtem postala sestavni del velike italijanske ladjedelniške družbe Fincantieri, preusmerila svojo dejavnost predvsem v ladje velikanke za križarjenja in postala eden svetovnih dobaviteljev velikih družb, ki ponujajo križarjenja po vsem svetu. Mestece danes živi od ladjedelništva, ki neposredno ali posredno s storitvenimi dejavnostmi zaposluje glavnino prebivalstva.
S takim razvojem je ladjedelnica seveda potrebovala delovno silo in tako se je v Tržiču naselilo veliko tujcev, ki so s seboj pripeljali družine. V veliki meri gre za priseljence, predvsem iz Bangladeša. Danes šteje Tržič kakih 30 tisoč prebivalcev, kar tretjina, torej okoli deset tisoč je priseljencev, v glavnem muslimanov. Ustvarjanje sožitja je bil težak posel, ki so se ga lotili nekateri župani, dokler ni bila leta 2016 za županjo izvoljena predstavnica desno populistične stranke Lige Anna Maria Cisint. V dveh mandatih se je pod njenim vodstvom spremenila, odnosi so se zaostrili.
Priseljence, ki v Tržiču niso povzročali težav, bili so pač delavci z družinami, ženske oblečene v tradicionalna oblačila, je začela omejevati. Med aferami lanskega poletja je treba zabeležiti njeno prepoved ženskam do dostopa do kopališč, češ da njihova kopalna obleka, značilna za muslimanke, torej kopalke, ki dejansko pokrivajo vse telo, od nog do glave, ni dopustna na krajevnih plažah. Težave so bile tudi z molitvijo; islamska skupnost je za molitev najela obstoječe dvorane, ampak županja je to prepovedala in občina je vernikom zaprla vrata. Šla je tako daleč da je iz mestnega središča odstranila klopi, na katerih so posedale mamice, ki so pazile na otroke, ki so se igrali na trgu.
Vse to je Cisintovi prineslo veliko popularnost in lansko leto je bila izvoljena v Evropski parlament; v tem času jo je nadomeščal njen podžupan, ki je nadaljeval z njenim načinom odnosa do priseljencev.
V nedeljo in ponedeljek so bile v Tržiču volitve, na katerih je premočno zmagal Luca Fasan, dolgoletni sodelavec Cisintove; prejel je več kot 70 odstotkov glasov, kar seveda kaže tudi na odnos do priseljencev v mestu, čeprav slednji ne povzročajo težav, prestopništva je v Tržiču malo, kriminala praktično ni, ljudje delajo in živijo od dela. Na volitvah se je predstavila tudi lista priseljencev, ki so z leti pridobili državljanstvo in tudi volilno pravico. Vodil jo je temnopolti Bou Konate, inženir, ki je bil pred leti, v času, ko je občino vodila levičarska uprava, celo član občinskega odbora. Ni bil izvoljen, njegova lista je prejela 343 glasov in Konate ni bil izvoljen. Cisintova pa seveda iz Strasbourga slavi zmago in za priseljence, ki s svojim delom v ladjedelnici in z njo povezanih podjetjih dejansko zagotavljajo blagostanje mesta, se ne bo spremenilo nič.
