Mirko Munda je ime, ki ga številni povezujejo z novinarstvom, raziskovanjem in predanim zapisovanjem družbenih in krajevnih zgodb. V več kot 35 letih delovanja kot novinar, predvsem kot novinar časnika Večer, je s svojim peresom sooblikoval javni prostor, razkrival dogajanja v Pomurju in tudi širše. Po upokojitvi se je s podobno predanostjo posvetil raziskovanju lokalne zgodovine ter zapustil neprecenljiv zapis o preteklosti krajev in ljudi, ki jih sicer pogosto spregledamo. Njegova zadnja knjiga o zgodovini Črešnjevca je še en dokaz, kako pomembno je ohranjanje krajevnega spomina.
Svojo novinarsko pot je začel leta 1972 pri Ptujskem tedniku. "Kot začetnik sem bil negotov, zahtevnejših novinarskih zvrsti se nisem upal lotiti, me je pa novinarstvo že po nekaj tednih prevzelo in spoznal sem, da je to pravi poklic zame, da bom v njem ostal do konca svoje delovne kariere," pripoveduje. Že po nekaj mesecih so ga pri Večeru povabili, da se zaposli. "Odšel sem v Mursko Soboto za dopisnika. Čeprav sem pokrival veliko območje, celotno Prekmurje ter Prlekijo, in nisem poznal ne pokrajine in ne ljudi, sem se hitro vživel. Zadihal sem, kot se reče, s polnimi pljuči. Rad sem bil v Murski Soboti, kajti Prekmurci in Prleki so odprti, prijazni in široki ljudje. Pisal sem o vsem, kar se je dogajalo v Pomurju. V analitičnih člankih in komentarjih sem bralcem sistematično razkrival probleme takrat najmanj razvite in najbolj kmetijske pokrajine v Sloveniji," je povedal Munda in dodal, da se je zavzemal tudi za skladnejši regionalni razvoj naše republike in za pospeševanje hitrejšega razvoja manj razvitih slovenskih območij, kar je Slovenija v tistih letih začela uresničevati tudi z zakoni. "Po sedmih letih dopisništva sem presedlal v uredništvo Večera v Mariboru in tam ostal do upokojitve."
Ko je bila beseda novinarja spoštovana
Ker je že vrsto let v pokoju, neposrednih izkušenj s položajem novinarjev in novinarskim delom danes nima. "Vem samo, kar berem in slišim od kolegov. Težko je tudi primerjati čas pred desetletji in sedanjo informacijsko dobo, prežeto z družbenimi platformami, množicami resničnih ter lažnih sporočil in s prihajajočo umetno inteligenco. Zadnja leta je novinarjem res težko. Moje izkušnje iz 35-letne novinarske kariere so sicer v glavnem dobre, se je pa po letu 1991 nabralo več slabih kot v obdobju socializma. Po mojem vedenju si politika v socializmu ni poskušala novinarstva podrediti, kot si ga hočejo podrejati politične stranke zdaj, poleg tega v tem našem divjem kapitalizmu objektivno in neodvisno časnikarstvo dušijo tudi lastniki, ki jih zanima samo dobiček. Včasih smo časnikarji redno sedeli na sejah izvršnih svetov tudi najvišjih organov Slovenije in občin. Samo kadar je bil govor o kakšnih občutljivih ali celo tajnih temah, so se predsedujoči obrnili k nam novinarjem in nam rekli, naj o tem ne pišemo. Nihče tega medsebojnega zaupanja ni prekršil. Si lahko kaj takega predstavljate danes? Kljub težkim in negotovim časom pa upam, da bo novinarstvo preživelo."
Spomini sčasoma zbledijo, zato so pisni viri dragoceni
Poročal je o številnih pomembnih dogodkih, še posebno dobro se spominja dogajanja med vrenjem za spremembe političnega sistema in samostojno državo Slovenijo proti koncu osemdesetih let. "Bil sem edini novinar na ustanovnem zborovanju lastnikov po vojni razlaščenega premoženja. Vsak od navzočih je obujal grenke izkušnje svoje rodbine v letih po drugi svetovni vojni. Te tragične zgodbe so bile zame nekaj novega. Po slišanem na tem zboru ter nato po številnih obiskih razlaščencev po vsej Sloveniji in iskanju verodostojnih pisnih virov sem septembra 1990 izdal knjigo V imenu ljudstva. Tragične usode in stiske ljudi ob povojnih nacionalizacijah in zaplembah premoženja v Sloveniji."
Ni veliko zapisov o krajih
Sledila je knjiga Beograjska spletka, v kateri je razkril zaroto, ki sta jo kmalu po ustanovitvi teritorialnih obramb po republikah sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja v Beogradu skovali zvezna uprava državne varnosti in vojaška obveščevalna služba. "S ponarejenimi dokumenti nista poskušali očrniti samo slovenske teritorialne obrambe, ampak tudi politično obračunati s 'svojeglavo' republiko," pojasnjuje Munda, ki je napisal tudi dve knjigi o izjemnih prekmurskih osebnostih, o dr. Vaneku Šiftarju in dr. Antonu Vratuši.
"V moje raziskave krajevne zgodovine pa sodijo dve knjigi o zgodovini Pragerskega in knjižna dela o zgodovini Spodnje Polskave, Zgornje Polskave in Črešnjevca," doda avtor. In prav slednjo, torej knjigo Stoletja Črešnjevca in okolice, so predstavili krajanom Črešnjevca v njihovem kulturnem domu, o čemer smo že poročali. Zgodovinska knjiga je neprecenljive vrednosti za krajane manjših krajev, a Munda poudarja, da knjižnih zapisov o krajevnih zgodovinah ni dosti. "Škoda, kajti tudi o manjših naseljih je veliko verodostojnih pisnih virov. Pravi zakladi za tovrstna raziskovanja so župnijske kronike, ker je v njih zapisano vse, kar se je dogajajo v župnijah. Ker spomini sčasoma zbledijo, marsikaj odide v pozabo, zato menim, da so zapisana krajevna zgodovinska dejstva dragoceni ali vsaj hvalevredni dokumenti," še pove. In zakaj se on vedno znova vrača k zgodovinskim temam? "Ker mi je bila zgodovina vedno blizu. Moram pa dodati, da se nimam za zgodovinarja. Sem upokojeni novinar, morda publicist, ki piše, da ne 'zarjavi'."
Čeprav se je formalno poslovil od novinarskega poklica, Mirko Munda ostaja glas ljudi in krajev, ki bi sicer lahko utonili v pozabo. S svojo zavezanostjo resnici, kritičnemu premisleku in raziskovanju zgodovine dokazuje, da je zapisano besedo vredno negovati tudi v času hitrih medijev. Njegovo delo ni le kronika časa, temveč tudi poklon skupnostim, ki jih opisuje – ter trajna zapuščina za prihodnje generacije.
