Maks in Mira sta bila prijatelja, pri čemer je ona do njega čutila nekaj več. Namreč želela se je poročiti z Maksom, njemu pa še ni bilo do poroke. Niti aktivno niti pasivno. Mira je bila zaljubljena do ušes, grozila je s samomorom, Maks pa je ostajal hladen in jo zavračal z (grobimi) besedami, da so vrvi poceni in da bo njej, plavolaski, venec iz rdečih nageljnov še prav posebno pristajal. Pa se je Mira spomnila, da ima neko bogato teto, in upala, da bo to prepričalo Maksa, da se poroči, a ji je odvrnil, da so (žive) bogate tete preveliko tveganje. In tako je nesrečna, pa tudi že razjarjena Mira decembra 1927 kupila srečko državne loterije. Maks o tem ni imel nobenega mnenja, je pa na naslednje srečanje z Miro pripeljal prijatelja Morica - najbrž misleč, da bo vrgla oko na njegovega prijatelja. A Moric Miri ni bil niti malo všeč, zdel se ji je oduren, pa še hlač ni imel zlikanih.
Potem pa, čudo nad čudesi, Mirina srečka zadene 25.000 dinarjev. Seveda je Maks takoj spremenil svoje mnenje in se je s srečno dobitnico takoj hotel omožiti. Ta pa za Maksa ni več marala, odšla je z Moricem, čeprav ta še vedno ni imel zlikanih hlač.
Časnik Mariborski večernik Jutra nam ob tej loterijsko–ljubezenski zgodbi postreže še z naukom: "Kakor meni, teko tebi."
Maks je bil nato poročen, a ne srečno, saj mu je žena pobegnila z njegovim najboljšim prijateljem. Seveda jo je tožil in zahteval ločitev, medtem pa je svojo žalost tešil s svojo najboljšo prijateljico, kar pa se je izkazalo za obremenilno dejstvo. Sodnik je namreč v tem procesu sprejel salomonsko rešitev in presodil, da sta kriva oba in da se njuno premoženje po ločitvi razdeli na pol. Tako je moral Maks polovico njunega skupnega premoženja poslati svoji nekdanji ženi na njen novi naslov. In kakšen je nauk te zgodbe? Deljeno veselje je dvojno veselje, deljena bridkost je polovična bridkost.
