Sodišče naj bi jima pomagalo priti do izgubljene časti. Prav nič lepega delovnega dneva nista prepirljivi naredili spoštovanemu sodniku dr. Adamiču, ko sta se septembra leta 1927 znašli v njegovi sodni dvorani. Ves špetir se je začel, ko je nekega dne pri srečanju z Barbko mladi in čedni Ani ušlo: "Ti grdi vrag stari stesani." Barbka ji ni ostala dolžna, saj se je spomnila, da ji je nekoč soprog, ki ima na plečih že štiri ali pet križev, povedal, da se je Anica tudi do njega obnašala skrajno nedostojno in izzivalno. Vse to je bruhnilo iz nje, ko je psovala mlado Ano, in tega je bilo očitno toliko, da sta imeli obe povod za tožbo zaradi razžaljene časti.
"Ali se bosta poravnali rajše?" ju je nagovarjal sodnik. "Druga drugi odpustita, pa gresta lahko domov." Dobronamerne besede spoštovanega sodnika pa niso naletele na pozitiven odziv, zato se je razprava nadaljevala z zasliševanjem prič. Besed, ki naj bi jih bila Ana stresala napram Barbi, ni slišal nihče, zato je bila rdečelična Ana po tej točki oproščena, v njeni tožbi napram Barbi pa je kot glavna priča nastopil Barbin mož: "Tak je bilo, gospon sodnik. Ko smo bili na kolini meseca januara, takrat me je ona (Anica) grabila. Pri žetvi pšenice letos poleti pa tudi moji ženi ni dala miru," zapiše Mariborski večernik Jutra 15. septembra 1927. "Ali ie to resnica?" vpraša sodnik strogo. "Gospon sodnik, možem prisegnuti još iedanput pred bogom i ludmi!" odvrne zgovorni kmetič. Ura je bila že čez 14., ko je sodnik razsodil, da je tudi Barba nedolžna in smeta obe domov, sam pa je skupaj s sodniškim pripravnikom in zapisnikarico lahko končno odšel k obedu, kamor so že močno zamujali.
