Pri belem dnevu naj bi izpred Štokove gostilne pri Devici Mariji v Brezju ukradli žrebca skupaj z vozom - oboje v lasti znanega domačina, posestnika Jurija Kosiča. "Oškodovančeva žena Ana je videla, kako so cigani odpeljali konja. Ko je prihitela, da poišče svojega moža, so že dirjali proti Pobrežju," o drzni tatvini poroča Mariborski večernik Jutra 21. septembra 1930 in jo poimenuje za cigansko tatvino.
A zgodba je že naslednji dan dobila sila zanimiv preobrat. Rekonstrukcija dogodkov je pokazala, da se je cenjeni Kosič na dan domnevne kraje nekoliko preveč "poglabljal" v rujno kapljico in je svojega žrebca, kakopak brez nadzorstva, pustil sosedu, gostilničarju Štoku. Ker se žrebcu Fricu po nekaj urah ni več ljubilo čakati na svojega gospodarja in je pričel kazati znake odhoda domov, ga je vrli Štok, kot se pač za dobre sosede tudi spodobi, pospremil v domači hlev.
Ko se je po nekaj urah poglobljenega razmišljanja veleposestnik odločil, da je morda vendarle čas, da krene v domačo oskrbo tudi on, je na svojega Frica kakopak pozabil. Ko je tako brez žrebca kolovratil proti domu, so ga mimoidoči pričeli zbadati, češ, da so mu cigani ukradli konja. Z maligani podkrepljeni posestnik jim je verjel, saj se mu je nekje v meglicah vendarle zazdelo, da ga je k Štoku spremljal tudi njegov Fric. Namesto v domači hlev, kjer je žrebec takrat že zadovoljno zobal oves, se je Kosič v koliko toliko ravni črti odpravil na policijsko postajo, kjer je "tatvino" prijavil.
"Pomota je najbrž nastala takole: Gospod Štok ima krasno črno cigansko glavo. V šali večkrat trdi, da je ciganskega porekla. In deloma ima tudi prav. Po Adamu in Evi je gotovo z njimi v sorodu." Kako je v vso zmedo s "cigansko tatvino" vstopila očividka gospa Ana Kosič in kako je lahko soseda zamenjala za "cigana" oziroma več njih, časniki ne poročajo. Kot tudi ne o tem, kako se je v zgodbi znašel še voz.
