Tadej Pogačar: Zaradi rekordov se ne počutim posebnega

V soboto je v Italiji s še eno predstavo za popolno desetico odpeljal zadnjo dirko sezone po Lombardiji, v nedeljo pa je že na domačih cestah vrtel pedale s prijatelji in navijači iz rekreativnih vrst. Tadej Pogačar je na najlepši način sklenil fenomenalno sezono. "Če ne bi v njej užival, bi bilo nekaj narobe," je v smehu povedal zbranim novinarjem na vrhu svojega najljubšega vzpona na Krvavcu, kjer je nekoč prvič zmagal na dirki, še danes pa na njem večkrat trenira.

Nedelja za čisti užitek

Letos prvič je njegova ekipa pripravila tako imenovani Pogi challenge, izziv pod imenom S Klanca v klanc - od njegovega rojstnega kraja pri Komendi na smučišče nad njim. Kar 1189 kolesarjev iz 36 držav se je zapodilo z njim s starta. Najprej je bil kolesar številka ena na čelu skupine, v Cerkljah pa je počakal, da so vsi zapeljali mimo in jih je do vrha lovil. Ujel je vse z izjemno enega - 40-letni Britanec Andrew Feather se mu ni pustil, le tri minute in pol počasnejši je bil od 13 let mlajšega Gorenjca. "Vseh dirk pač ne moreš zmagati," se je zasmejal Pogačar, ki je obiskovalce na znameniti plaži na Krvavcu razveselil tudi z dolgim pogovorom za podcast Vala 202. V njem so ga malce zbodli, če bo naslednje leto Britanec že njegov pomočnik pri Emiratih: "Ekipo imamo kar polno, ampak bi se dalo 'ponucati' takšne, ki gredo hitro v klanec," je odgovoril.

Pogačar je bil nasmejan in zadovoljen, kako je potekala nedelja. "Navdušen sem, koliko ljudi je odpeljalo, da nas je ogromno in da diši po hrani. Uživati je treba v takšnem dnevu. Bilo je zelo luštno na startu, do Cerkelj, do vrha Krvavca. Vsi, ki so startali, so izkazali spoštovanje do drugih. Nisem slišal, da bi bil kak incident. Hvala vsem na kolesu in ob cesti, vsi so bili strpni in mirni, kar je zelo lepo videti. Veliko mi pomeni, da z nečim takšnim zaključim sezono. Vesel sem, da smo se tako odločili." Prepričan je, da bodo v prihodnje izpeljali še kak podoben dogodek. Letos je bil doma prisoten že na kriteriju v Komendi, ki je sledil slavju na Dirki po Franciji - tudi to se lahko ponovi, je razmišljal.

Sezona 2026? Odprt za predloge

Seveda, če bo šlo dirkanje tako, kot si je zamislil. Za naslednjo sezono še ni razmišljal. "Počakajmo na decembrski trening kamp, na katerem se bomo usedli s šefi in ekipnimi kolegi. Takrat bomo videli, kdo ima kakšne želje, kaj bi komu najbolj ustrezalo in kaj bi meni. Kar odprt sem za vse." Favorit za najvišja mesta je, kjerkoli se pojavi. Letos je bil strah in trepet povsod. Upravičeno. Na vseh treh etapnih dirkah je zmagal, na Touru že četrtič, na enodnevnih preizkušnjah pa je bil vedno na odru za zmagovalce, če odštejemo VN Quebeca (29. mesto). Pa ni nastopal na drugorazrednih dirkah, ravno nasprotno, edini letos iz pelotona je startal na vseh petih spomenikih - in prav na vseh je bil na stopničkah, kar se od leta 1913, ko so prvič priredili najmlajšega, Dirko po Flandriji, še ni primerilo.

V soboto v Lombardiji je padlo kar nekaj rekordov. Postavil se je kot prvi ob Eddyju Merckxu, ki je v istem letu dobil tri spomenike (še Flandrijo in Liege-Bastogne-Liege), na večni lestvici z desetimi zaostaja le še za slovitim Belgijcem (19) in njegovim rojakom Rogerjem de Vlaeminckom (11). Polovico jih je osvojil na Lombardiji, kjer se je postavil ob bok Italijanu Faustu Coppiju, a je Slovenec zmage nanizal zaporedoma, kar je dosežek brez primere. "Zaradi rekordov se ne počutim nekaj posebnega. Vsak posameznik je poseben, je pa petkrat zapored zmagati težko. Ta dirka mi res ustreza, poleg tega imamo tako dobro moštvo, da mi lahko uspe. Letos so opravili vrhunsko delo, kako so me pripeljali do zadnjega vzpona," je dejal Pogačar. Spet je napadel na prelaz Ganda (36 km do cilja), kot ob prvi in tretji zmagi, ter se sam odpeljal do cilja. Belgijca Remca Evenepoela je ugnal za 1:48 minute, Avstralca Michaela Storerja za 3:14, Primož Roglič je osvojil 22. mesto. Preostali trije Slovenci, Domen Novak (s svojim kapetanom je vozil tudi na Krvavec), Jan Tratnik in Gal Glivar, so odstopili.

Nikomur ne zabiča, naj uživa

Z 20 zmagami v sezoni je Tadej Pogačar najuspešnejši kolesar tudi v tej kategoriji, pet več jih je osvojil od moštvenega kolega Isaaca del Tora in Belgijca Tim Merlierja. "Že sedem let pravim, da je moja zadnja sezona najboljša. In spet se ponavljam," je povedal 27-letnik, ki pa se je kljub številnim predstavam, ko je tekmece puščal za sabo v obupu, navijače pa odprtih ust, za predstavo kariere še vedno ozrl v prejšnje leto. "Težko je izpostaviti eno dirko. Včeraj smo kar dolgo razglabljali, ampak na lanskem svetovnem prvenstvu je bila najboljša dirka." Sicer je lani na SP v Švici z večje daljave uprizoril napad, je pa letos v Ruandi več moral prevoziti sam. "Lanska mavrica je bila prva, manj pričakovana in na trasi je bilo bolj kolesarsko vzdušje. Bilo je res fenomenalno, pa še ogromno energije sem moral vložiti. Nikoli ne bom pozabil, kako 'zmatran' sem bil," je razlagal poslušalcem na Krvavcu.

Njegovi dolgi samostojni pobegi so po mnenju nekaterih dirkanje naredili manj zanimivo in dramatično, včasih je že daleč pred ciljno črto prvo mesto oddano. "Enim je to všeč, drugim ne. Nobenemu ne morem reči, naj uživa v tem, kar počnem. Vsak ima svoj pogled,“ je dejal Pogačar, ki pa se mu ne zdi, da bi bili njegovi napadi že vnaprej odločeni. "V Zürichu do pet ali deset kilometrov do cilja nisem vedel, ali mi bo uspelo, prav tako v Ruandi, zdelo se mi je zanimivo. Na Amstel Gold sem poskusil od daleč, a sta me ujela Evenepoel in Skjelmose in sem dirko izgubil. Na Strade Bianche sem padel …" Je pa slovenski as tudi drugim pokazal, da je mogoče zmagati z dolgimi samostojnimi napadi. "Sploh boljši so ugotovili, da se lahko opečeš, če čakaš do konca, sploh na klasikah, ne na Lombardiji, so kratki klanci, manjše skupine in je veliko taktike. Najboljša taktika je napad, z napadi od daleč je veliko lažje," je prepričan kolesar številka ena.

Boleče koleno ogrozilo rumeno pentljo

Ni še razvozlal edino, kako zmagati na dirkah Milano-Sanremo in Pariz-Roubaix. "Mislim, da bo želja vedno večja, sploh za Sanremo, kjer sem že velikokrat nastopil. Ampak dirka je takšna, da se mi morajo zložiti res vsi detajli. Za Roubaix pa tudi, letos sem videl, da imam potencial, da sežem po zmagi. Ta spomenika bo zelo težko dobiti, to me bo gnalo še nekaj let." Severni pekel je ocenil za najtežjo dirko na svetu, čeprav nima niti enega vzpona. "Obračal sem največje vate. Enako moč moram razviti kot Mathieu van der Poel, ki ima deset ali 15 kilogramov več od mene, zato bo naloga zelo težka."

Navijačem je razkril še zgodbo iz zakulisja Dirke po Franciji. Po prvem tednu brez praske in odlični drugi tretjini rumene pentlje se je v zadnji precej zapletlo, a to ni pricurljalo v javnost. Vsaj do te nedelje ne. "Zadnji teden se ni odvijal po načrtu. Po Mont Ventouxu me je začelo boleti koleno in nisem vedel, če bo zdržalo. Nisem se počutil najboljše za kraljevsko etapo in za zadnjo gorsko - in takrat se tudi telo postavi v defenzivo," je povedal slovenski kolesarski šampion, ki pa je bolečino dobro skril in je le še korak od tega, da na dirki vseh dirk stopi v družbo nesmrtnih štirih: Bernarda Hinaulta, Jacquesa Anquetila, Eddyja Merckxa in Miguela Induraina.