Karkoli si že mislimo o Tarči, ki jo vodi Erika Žnidaršič (upam, da še), ne moremo mimo tega, da njene puščice vedno zadenejo. Le da je to enkrat bolj všeč enim, drugič drugim. Tistim na oblasti pa pravzaprav nikoli. Če komu, morajo mediji pod prste gledati ravno tistim na oblasti. Vsakokratni. Seveda kdaj pokukati pod prste tudi tistim, ki niso čisto pri koritu. A oblast je le oblast. Je tista, ki nam reže kruh. Rezine ali šnite, kot jim rečemo v Zasavju, pa so, kar tako in tako veste, zapovedana božičnica in podaljšanje vinjet gor ali dol, vedno tanjše.
"Tudi na RTV smo se zavezali vsi skupaj, da jo bomo očistili janšizma," je premier Robert Golob vehementno povedal kar v Odmevih na RTV, v intervjuju, ki ga je z njim opravila Tanja Starič. Marsikaj mu je resda uspelo očistiti, ampak verjetno mu je še kako žal, da mu ni uspelo z RTV "počistiti" Erike Žnidaršič, voditeljice Tarče. Verjetno zato ne, ker predpostavljam, da sta mu bila tako Erika kot Tarča v času vlade Janeza Janše precej všeč in si takrat, ko je to izrekel, ni mislil ali pričakoval, da bo oddaja Tarča pod Erikinim vodstvom podobna tudi do njega in njegovih neumnosti.
Seveda kdaj "useka" mimo. Erika, Robert ne le kdaj, on kar naprej, a če ne drugega, Tarča politiki in tistim nastavljencem, ki svojo nesposobno roko držijo nad našim skupnim premoženjem, nad našimi javnimi podjetji in družbami, nenehno gleda pod prste. Zato ne čudi, da si le redki od "posvečenih" upajo priti v oddajo in se soočiti z njo in pripravljenimi raziskovalnimi novinarskimi prispevki. Pa najsi gre za Janšo ali Goloba, če omenimo le ta dva politika, ki sta v tem času vrh ene ali druge politične smeri. Čeravno dva, Vladimir Prebilič in Anže Logar, ki sta izdala svoje volivce, snujeta nek tretji politični blok. Zakaj izdala ali prevarala? Prvi je prišel v Evropski parlament kot del Vesne, pa jim zdaj, ko je šel na svojo pot "preroda" (kakšnega?), ne vrne mandata, tega pa ni storil niti Logar, čeprav ni prvi, ki je v državni zbor prišel kot član neke stranke, nato pa šel po svojo. Torej je njuno moraliziranje, kako sta oh in sploh ali to še bosta, malo mimo. Sploh ker so v ekipi njunih strank ljudje, ki stranke menjajo kot mi spodnje perilo.
Zagotovo pa oddaja Tarča ni pravosodni organ, ki bi tega ali onega lahko strpala v zapor. Za to imamo sodno vejo oblasti, ne medije in novinarje, ki lahko na anomalije v družbi le opozarjamo. Toda zdi se, da naše pravosodje žal dostikrat poklekne in zadev ne pripelje do konca.
Enkrat sem že zapisal, da si nisem nikoli mislil, da bomo imeli kdaj še slabšo vlado, kot je bila tista pod vodstvom humorista Marjana Šarca. Saj je čisto simpatičen, da ne bo nesporazuma, ampak za to, da si predsednik vlade, je treba imeti tudi nekaj prepotrebnega znanja. Ne le političnega. A prišla je še ena, Golobova, ki nas je še bolj potisnila na dno. Če se to ne bo spremenilo na parlamentarnih volitvah, potem ni več pravega upanja, da bomo še kdaj svetla točka med državami, ki so se izvile iz enopartijskega oziroma komunističnega sistema. Zdaj nas tiste dežele, ki so prej močno zaostajale za nami, vse bolj dohitevajo in celo prehitevajo po levi in desni. Včasih si prav želim, da bi imeli tudi med politiki nekoga, ki bi bil vsaj malce podoben našemu kolesarskemu asu Tadeju Pogačarju ali vrhunski plezalki Janji Garnbret. Ki si upata, znata, zmoreta in za uspeh tudi močno garata.
Ne želim si več živeti v družbi, kjer me hočejo prepričati, da je pomoč pri prostovoljnem končanju življenja nekaj, kar je naša pravica, da je to nekaj dobrega, humanega ... Ker to ni. Naša pravica in dolžnost je, da vsem, ki se soočajo s hudo, neozdravljivo boleznijo, s hudimi bolečinami ali so že zelo stari in obnemogli, omogočimo kar se da dostojne in neboleče zadnje mesece (ali leta) življenja. S čim bolj razvejano in strokovno paliativo. Ne z usmrtitvijo ali pomočjo pri tem.
Tudi ne želim, da me nekateri še naprej prepričujejo, da na svetu obstaja več deset, kaj deset, sto in več spolov. Pa da ne bom smel zapisati ali javno povedati, da poznam le dva. Niti ne želim, da postanemo družba, kjer bomo lahko na vsakem oknu gojili rastline, ki dokazano omamljajo. Niti ne želim živeti v družbi, kjer na eni strani župani v lokalne medije vlagajo naš denar (občinski proračun) in država na drugi strani v naše osrednje medije vlaga nek drug naš denar (državni proračun), in to s povsem jasnim namenom (ki ga kakopak prikrivajo), da si kupijo mir in zvrhano porcijo dobrih novic. Ko se pojavi moteči faktor (beri Tarča), pa bi ga ukinili, odpravili ali pa na voditeljska mesta namestili upognjence.
Ne želim živeti v državi, kjer se javna uprava iz leta v leto ali iz ene vlade v drugo debeli s političnimi nastavljenci, ki jim skoraj ne moreš reči drugega kot politični odpad. Tam, kjer so, so le zato, da še bolj najedajo naš skupni državni proračun. Ne želim si tudi živeti v državi, kjer smo ali so upokojenci drugorazredni državljani. Že tako jim od nizkih pokojnin režejo vedno nove in nove dajatve, od katerih tako ali tako pogosto ni (še) nič. Da upokojencem obljubljajo (le) 150 evrov božičnice, vsem drugim zaposlenim pa 639, je pa tako in tako skregano z logiko. Ampak te naša politika itak ne premore veliko. Če je sploh kaj.
In za konec. Slovenije ne bodo rešili ne Golob ne Janša ne Logar ne Prebilič ..., rešili jo bomo le sami, če se bomo kar najbolj množično odpravili na te in vse naslednje volitve. Ni vrag, da nam bo enkrat vendarle uspelo.
