Politična polarizacija je globalni trend. Niti Slovenija na procese, ki na videz praznijo sredino, ni imuna. Trenutno imamo v desno-levi geografiji dve izstopajoči politični stranki, ki vodita igro v taborih. Za desnico Janšev primat ni novica, levo od sredine je Robertu Golobu v vladnem mandatu (za zdaj) uspelo ohraniti vodilno pozicijo kot prvemu iz nabora projektov novih obrazov. Tako so karte položene šest mesecev pred volitvami, ko ni nič gotovo in odločeno, četudi bi ta hip zelo verjetno zmagal Janez Janša oziroma SDS. A Slovenija ima proporcionalni volilni sistem, ki daje realno politično moč tudi manjšim strankam, (potencialnim) koalicijskim partnerjem. Proporcionalni volilni sistem blokira prevlado ene same stranke, četudi je bila nazadnje Golobova zmaga tako prepričljiva in odločna, da bi večino Svoboda skorajda lahko dosegla sama oziroma že ob pomoči zgolj ene dodatne stranke. Svoboda je zasedla rekordno število sedežev v državnem zboru.
Če je Janez Drnovšek znal sestavljati mešane koalicije onkraj polov, pa tudi samo iz sorodnih levosredinskih strank, je JJ moral vedno iskati dodatni člen za vladne kompozicije v Desusu, dolgo večnem jezičku na tehtnici, ali pri prebeglih liberalcih, kot je bilo v primeru SMC. Trenutna razmerja moči, kot jih izrisujejo javnomnenjske raziskave, nikomur ne napovedujejo tako silovitega volilnega triumfa, kot je Golobovi partiji uspel leta 2022. Kar utegne pri povolilni matematiki dodati težo manjšim strankam. Na levici SD, Levici (z Vesno), Prebiličevi stranki, ki bo ustanovljena kmalu ... Na desnici NSi (s SLS?), Logarjevim Demokratom ... Se lahko politični prostor spet še bolj razdrobi? Trenutno imamo v državnem zboru pet strank, a imeli smo jih tudi že več. Je možen kakšen prodor mimo nastavljenih okvirjev, denimo populistične Resnice? Ali pa naš politični mainstream sam zajame dovolj populističnega gena, da volivci, ki slišijo te sirene, ne iščejo avtentične izbire? Prebilič se je vmes ogradil tako od Janše kot od Goloba, ne pa toliko od njunih strank, predvsem ne od Svobode, kar je po svoje paradoksalna pozicija, saj ni verjeti, da bi povolilni ponedeljek kogarkoli od njiju odnesel. Realna grožnja bi sicer za premiera Goloba morala biti zadeva Bobnar, ki je v fazi zahteve za sodno preiskavo, vendar ... Oba prvaka imata stranki namreč postrojeni, nimata notranje konkurence in/ali celo resne opozicije.
O zaveznikih in požganih mostovih
Prebiličeva samoizolacija, ki jo izvaja tik pred ustanovitvenim kongresom, se najbrž lahko hitro spremeni, kajti ure po volitvah prinesejo novo "realpolitiko". Nekakšen tretji blok onkraj Janše in Goloba v trenutni konstelaciji sil ni verjeten in možen. Za Logarja, ki je večinoma uspel prepričati le odpadle esdesovce in nekaj novih političnih nižjeligašev, so zadeve bolj ali manj jasne, njegova misija je zagotoviti večnemu vodji SDS glasove, ki jih je moral iskati na sredini ali celo levo od nje. Ali sploh zadnja leta tja već ne seže. Prebiličevi zadnji manevri proti Golobu, četudi se je (samo)razglasil za politika leve sredine, dolgoletnega kočevskega župana potiskajo bližje coni desnice. Njegov skorajšnji formalni vstop na oder bo še zadnja etapa pozicioniranja in ekipiranja pred volitvami. Seveda pa morata tako Logar kot Prebilič najprej opraviti osnovno nalogo: preboj v DZ. Če jima uspe, bosta imela v rokah v pomembni meri ključe do naslednje Janševe ali Golobove vlade.
Polarizacija med nosilcema političnih taborov je de facto tudi mobilizacijska fasada. Mobilizacija proti Janši je v tukajšnjih legah že dolgo dejstvo, vse bolj se oblikuje še anti-Golob fronta. Oba imata svoje vdane fene, a tudi srdite nasprotnike. V protivladnem desantu tvorno sodelujeje tudi velik del gospodarstva, ki ne skriva, da si želi vrnitve desnosredinske vladne kompozicije. A pragmatična politika se odvije za zaprtimi vrati, ko se tudi manjše stranke borijo za svoje interese, resorje, skratka postavijo svojo ceno. Vsaka ima "lačna usta in velike oči." Tovrstna odvisnost od koalicijske matematike je tudi vzrok kronične nestabilnosti političnega prostora pri nas. Politika je umetnost možnega. Vsak s še tako majhnim deležem lahko potencialno ogrozi in/ali oteži vladanje "velikih". Bitka med njimi je nemalokrat šov, predstava za javnost, za njih je v resnici ključno, koliko zaveznikov uspejo ohraniti tudi med predvolilno tekmo in požigu koliko mostov se lahko uprejo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
