V predsedniško palačo v Varšavi se vsaj za naslednjih pet let seli populistični Karol Nawrocki. Konservativni Poljak številnih talentov, ki se je po nekaj "rundah sem ter tja" pridružil zloglasnemu ugandskemu diktatorju Idiju Aminu kot komaj drugi boksar -predsednik v zgodovini. Premagal je liberalnega župana poljske prestolnice Rafala Trzaskowskega, ki kljub premiku svoje retorike v kampanji na desno ni uspel prepričati zadostnega števila volivcev.
Na Nizozemskem pa je Geert Wilders svojo Stranko za svobodo umaknil iz vladne koalicije in v ustanovni članici Evropske unije poskrbel za predvolilno vzdušje. Jabolko spora je bila migracijska politika, pri čemer so ostali koalicijski partnerji zavrnili njegove načrte za omejitev migracij. Če tej volilni enačbi dodamo še nedavne rezultate predsedniških volitev in si ob tem izposodimo besede predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen, ki je po razmeroma poraznem volilnem rezultatu establišmenta na evropskih volitvah lanskega junija izjavila "center drži", potem dobimo nezavidljivo sliko razdvojenega evropskega volilnega telesa. In potem je tu še Romunija. Čeprav je v drugem krogu slavil neodvisni kandidat s podporo establišmenta, liberalni župan prestolnice (zveni znano?), je skoraj sedem mesecev trajajoče romunske volitve zaznamovala razveljavitev rezultatov in obtožbe o vmešavanju Kremlja.
Polarizacija in vzpon populistov na starem kontinentu resda nista v sodobni Evropi nič novega. Populistični kandidati so v zahodnem svetu začeli zmagovati na nacionalnih volitvah v času kriznega obdobja, ki je sledil globalni recesiji leta 2008, pri čemer so zaskrbljeni predstavniki establišmenta na obeh straneh Atlantika opozarjali, da bi z utrjevanjem svoje moči lahko uničili demokratične temelje Zahoda. To se ni zgodilo, saj so se populisti, ko so naposled prevzeli oblast, izkazali za precej nesposobne državne upravljavce.
Populizem ni bolezen, temveč simptom, saj sodobni populisti svoj uspeh dolgujejo današnji različici demokracije, v kateri protestni glasovi in apatija velikega dela volilnega telesa postajajo ritualizirani. Če si sposodim besede ameriškega publicista in akademika Michela Linda, "populizem ni naznanitelj novega fašizma, temveč je le še en politični stil, ločen od kakršne koli vsebinske politike in nesposoben radikalnih reform".
Populistom so pot do uspeha tlakovale ravno levo- in desnosredinske vlade zadnjih desetletij. Liberalci so bili tisti, ki so dobršen del Zahoda poslali na katastrofalno misijo "osvoboditve Iraka", bdeli nad največjim finančnim šokom naše generacije, z neustreznim vodenjem svojih držav pa so delavski razred poslali v objem desničarskih populistov. Za nameček so podpornike svojih nasprotnikov - kot je to med kampanjo za Belo hišo leta 2016 storila nesojena ameriška predsednica Hilary Clinton - vzvišeno ozmerjali za "bednike", namesto da bi poskušali nasloviti njihove skrbi in dvome.
Sobivanje kot model evropske prihodnosti?
Pripadniki uveljavljenih evropskih elit, ki jim lahko pripišemo krivdo za nastalo politično situacijo na kontinentu, se morajo naučiti sobivanja s populisti. Primer, kako ne ukrepati, kaže povolilna kombinatorika formiranja vlade v jedrni Nemčiji. Z vnovično vrnitvijo konservativne nemške unije CDU/CSU na čelo Nemčije je novopečeni kancler Friedrich Merz naredil napako, ko v koalicijo ni povabil skrajno desne Alternative za Nemčijo (AfD). Slednja je na predčasnih volitvah osvojila drugo mesto in pobrala dobrih 20 odstotkov glasov, s sodelovanjem s svobodnjaki pa bi Merz lahko izzval njihov "blef": postavil bi jih pred odgovorno nalogo dejanskega upravljanja in ne le govoričenja ter retoričnega podžiganja iz opozicijskih klopi, in s tem nemškim volivcem pokazal njihov pravi obraz. Namesto tega se je okoli AfD še pred volitvami oblikoval tako imenovani "sanitarni kordon", nekakšna karantena za politične gobavce.
Liberalni establišmenti po Uniji so se v odzivu na naraščajočo grožnjo skrajne desnice in populizma odzvali tako, kot se evropski voditelji v zadnjem času odzivajo na pereče grožnje bloku - z represijo in posledično dvomljivimi rezultati. Romunija ni bila edina, ki je odgovorila s prepovedjo. V Franciji je bila voditeljica skrajno desnega Nacionalnega zbora Marine Le Pen konec marca obsojena zaradi poneverjanja evropskih sredstev in ji je bilo za pet let prepovedano opravljati javno funkcijo. Kljub temu Nacionalni zbor ostaja najbolj priljubljena francoska stranka.
V Nemčiji je zvezna obveščevalna služba aprila stranko AfD uradno označila za desničarsko ekstremistično organizacijo, pri čemer je navedla, da je njena ideologija nezdružljiva z nemškim demokratičnim redom. V državi, ki jo še vedno zaznamuje temačna zapuščina nacizma, bi si človek mislil, da ne bo veliko oporekanja prepovedi stranke, ki izžareva prvine te ideologije. Vendar se glede na odzive v nemški družbi zdi, da le ni tako.
Populizem ni bolezen, temveč simptom, saj sodobni populisti svoj uspeh dolgujejo današnji različici demokracije, v kateri protestni glasovi in apatija velikega dela volilnega telesa postajajo ritualizirani
Čeprav stranka ni bila prepovedana, nekateri glasovi v Bundestagu zahtevajo prav to. Ob tem se postavlja vprašanje, ki ga je po romunskih volitvah zastavil novinar Andrei Popoviciu: ali lahko demokracija izključi protidemokratične akterje, ne da bi sama postala manj demokratična? Povedano drugače, ali lahko proti ognju uporabi ogenj, ne da bi zažgala hišo? Glede na nedavno politično dogajanje na starem kontinentu je odgovor ne. Izključitev populističnih elementov in skrajno desnih strank iz političnega procesa bi bila samomor, saj te javnost ne bi dojemala kot legitimne. Le kako naj bi čedalje bolj razočarani volivci, ki izgubljajo zaupanje v institucije, še posebej v sodišča, spoštovali odločitev slednjih? Pri tem naj še enkrat citiram novinarja Popoviciua: "Meja med zaščito demokracije in njenim spodkopavanjem je nevarno tanka."
Za zaščito demokracije, o kateri tako radi pridigajo, bodo morali evropski voditelji vnovič pridobiti legitimnost in izkoreniniti edino stvar, v kateri so po mnenju svojih volivcev zares dobri – korupcijo; zraven pa mimogrede še nasloviti naraščajočo draginjo, poskrbeti za konkurenčnost in inovativnost gospodarstva EU ter njeno varnost.
Pogled v Bruselj
Strahovi bruseljskih evrokratov, da bo vsak populist zabil nov žebelj v krsto evropskega projekta, prav tako ne držijo. Spomnimo se pompa in preplaha, ko se je na vrh Italije leta 2022 povzpela Giorgia Meloni, ki se je v zadnjih treh letih izkazala za zanesljivo evropsko in čezatlantsko zaveznico ter pogajalski adut v neskončnem carinskem plesu z nepredvidljivim Donaldom Trumpom. To je dosegla ob vztrajanju pri drugačnih pogledih na upravljanje države, a tudi to je v končni fazi nekaj, kar je – kot so pokazale volitve – želja velike večine Italijanov.
Vendar je tudi populizem živa in spreminjajoča sila, ki po besedah akademika Linda postaja "bolj trik kot resen program". Italijanska skrajna desnica pod Melonijevo in njeni finski kolegi iz Stanke Fincev, ki so del nepriljubljene desne vlade od leta 2023, so se spravili z EU in ublažili svoj ton. V Združenem kraljestvu populistični premier Boris Johnson, ki je prišel tako hitro, kot je tudi odšel, z izjemo "partygate" škandala in veliko "memi" v britanski politiki ni pustil trajnega pečata.
Pretenciozni Bruselj pa ob vseh krizah, v katerih se je na gospodarskem, političnem in varnostnem področju znašel prostovoljno ali neprostovoljno, v iskanju zaveznikov v državah članicah še zmeraj klečeplazi za izpraznjenimi liberalci, katerih model socialno-ekonomskega upravljanja se iz dneva v dan kaže za vse manj primernega za prihajajočo dobo večpolarnega sveta. V takšnem, kjer ideja o gospodarski soodvisnosti (to je globalizaciji), ki naj bi preprečevala konflikte, več ne pije vode. Bruselj se mora ob tem tudi naučiti uspešne in učinkovite komunikacije: kaj točno počne za državljane držav članic, ne da bi pri tem zvenel preveč nejasno in deloval brez učinka ali brez namena razobešal zastavo EU na reklamnih panojih generičnih fotografij.
V času trohnenja liberalnega reda, postavljenega na ruševinah stare Evrope, in ustoličevanju večpolarnega sveta, kjer bodo evropske države svojo voljo uveljavile le, če bodo na novi mednarodni šahovnici nastopile skupaj kot enoten in povezan blok, je čas, da Bruselj namesto obsodb populistov do njih gradi mostove.
Unija 27 različnih interesov, želja in pogledov na notranjepolitične potrebe lastnih državljanov se pač glede vsega ne more poenotiti. Če so si Italijani ali Poljaki izvolili populista, je to njihova demokratična pravica. Temu sledi dolžnost in odgovornost, da v primeru, da se novoizvoljeni naznanitelj "zlate dobe [vstavite državo]" ne drži svojih obljub, volivci čutijo posledice lastnih dejanj in prevzamejo del krivde.
