Razmeroma tiho je mimo medijske pozornosti v zgodovino zdrsnila novica, da se je stranka Konkretno pripojila Demokratom Anžeta Logarja. Konkretno je bila zadnji stadij razvoja SMC, najprej Stranke Mira Cerarja, nato Stranke modernega centra, enega začetnih novoobraznih projektov, ustvarjenih za vladanje in antijanšizem. Njena razpolovna doba, v kateri je prehodila pot od levoliberalnih koordinat do prestopa k Janši in (do)končne utopitve na desni sredini, je po svoje simptom slovenskega strankarstva, za katerega je značilno vsakokratno predvolilno brstenje novih strank. Morda smo v tem smislu skoraj brez konkurence, posebni. Na mestu je vprašanje, ali je to znak živosti, potentnosti slovenske demokracije ali njenega nenehnega drobljenja, večnega eksperimenta?
Iz nezadovoljstva, utrujenosti od etabliranih elit, osebnih ambicij ali zakulisnih interesno-lobijskih iger vznikajo nove politične stranke, sezona je pred volilnim letnikom 2026 spet v polnem razmahu. Predstavljajo svež veter? Ali delujejo kot dimna zavesa? Kdo so, kaj predstavljajo ali še bodo? Ta teden je solo strankarsko zgodbo napovedal evropski poslanec Vladimir Prebilič, jeseni kani po isti poti državnozborski parlamentarec Miha Kordiš, stranke so ustanovili eks zunanji minister Anže Logar, prvi mož državnega sveta Marko Lotrič, poslanec Dejan Kaloh, Janšev človek za posebne naloge Pavel Rupar, večni predsednik Desusa in minister Karl Erjavec ... Kaj bodo prinesli? Ali odnesli? Kakšen bo njihov prispevek h kakovosti demokracije po slovensko, stare nekaj več kot 30 let? Koliko bodo dejansko povečale tekmo idej, programov, rešitev, konceptov, tudi vizij?
Na prvi pogled bi lahko rekli, da je vznik novih političnih projektov nekaj dobrega, dodatna ponudba; ljudje imajo možnost izbire, politično udejstvovanje ni zaprto kastam in demokracija diha s polnimi pljuči. V idealnem primeru bi bile nove stranke odziv na spremenjene družbene potrebe, ki jih obstoječe stranke ne znajo nagovoriti ali pa jih ignorirajo, ne prepoznajo kot temeljne razvojne dileme. Ekološka vprašanja, digitalna transformacija, demografski izzivi ... V slovenskem primeru so nove politične stranke (pre)redko organski izraz družbenega gibanja, nasprotno, pogosto so osebni projekt, politični startup brez temeljev in s kratkim rokom trajanja. Voditelj z nekaj javne prepoznavnosti in veliko mero samozavesti vstopi na prizorišče z obljubo "nove politike" in "normalizacije razmer". Ko realnost vladanja prehiti iluzijo kampanje, se projekt sesede ali pa postane nepomembna opozicijska kulisa, v naslednji fazi pa, kot SMC in drugi, namenjena na smetišče zgodovine. V slovenskem prostoru smo bili ob tem še priče pojavu tako imenovanih satelitskih strank – političnih subjektov, ki formalno delujejo kot samostojne, v resnici pa so podaljški večjih, ideološko močnejših igralcev. Njihov namen ni izgradnja nove politične sile, ampak razbitje glasov političnih konkurentov, zamegljevanje razlik ali celo nadzor nad koalicijskim prostorom. Namesto da bi krepile demokracijo, prispevajo k njeni manipulaciji. Kaj je torej pri novih strankah ključno? Najprej programska jasnost in vrednotna konsistenca – brez tega je vsaka stranka zgolj prazna lupina, ni verodostojna in prepričljiva. Drugič, organizacijska vzdržnost, stranka ni le voditelj, ampak struktura, kadri, lokalna mreža, delovanje na terenu. Tretjič, neodvisnost, tako od poslovnih interesov kot od političnih patronov iz ozadja. In četrtič, sposobnost povezovanja, ne razbijanja – demokracija potrebuje dialog, ne le preštevanje sedežev.
V tej luči lahko razmišljamo, ali je nastanek novih strank izraz pluralizma ali postaja orodje strateške fragmentacije. Polarizacija, ki je globalni trend, torej blokovstvo in vmes prepad, ne izključuje novih strank, temveč jih potrebuje kot mehanizem legitimiranja: vsaka stran si želi navidezno neodvisne akterje, ki bodo znotraj istega pola privabljali drugačne volivce in povečali njen doseg. Tako nastanejo "neideološke" stranke, ki so ideološko popolnoma predvidljive. "Vsaka doba ima svoje čare, toda najbolj prazna je tista, v kateri forma prehiti vsebino," je nekoč dejal Vaclav Havel. Slovenska politika ni imuna na polarizacijo, sploh na desnici sta hegemonizacija in primat ene sile trend že dolgo časa, Logarjev projekt je poskus preboja skozi stekleni strop, v katerega se vedno znova zaleti JJ in nato išče liberalne prebežnike. Na levi sredini je vodilni Golob s Svobodo, v zadnjem času izostreno tefloniziran, torej že visoko odporen na afere, ki mu ne sesuvajo več rejtingov. Kam v to konfiguracijo prostora bodo segli novi-stari akterji, se bo izkristaliziralo v naslednjih mesecih, ko bodo v tekmo vstopili še zadnji napovedani akterji.
Sezona je pred volitvami 2026 v polnem razmahu. Na mestu je vprašanje, ali je to znak živosti, potentnosti slovenske demokracije ali njenega nenehnega drobljenja, večnega eksperimenta?
Dejstvo pa je, da je slovenski volivec zamenjal že vrsto "novih obrazov", a na koncu nemalokrat o(b)stal razočaran, ciničen in apatičen. Nove stranke bi morale biti odgovor na to razočaranje – ne pa njegov perpetuum mobile.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
