Zgodovina človeštva je (tudi) zgodovina genocida. Pravni in teoretski koncept genocida se v mednarodni skupnosti pojavi leta 1948, avtor je Raphael Lemkin, poljski tožilec judovskega porekla, ubežnik pred nacisti v ZDA, ki je v holokavstvu izgubil družino. 49 ljudi. Churchillova izjava, da se je v Evropi med drugo svetovno vojno zgodil "zločin brez imena", ga je spodbudila, da je sistematično, instrumentalizirano, masovno pobijanje civilistov določene narodnostne, rasne ali verske skupine pravno kvalificiral. Skoval je izraz genocid. Grško genos = rod + latinsko occidere = ubiti.
Lemkin se je rodil v revnem okolju v Bezvodnem, vasi v današnji Belorusiji. "Rodil sem se v delu sveta, zgodovinsko znanem kot Litva ali Belorusija, kjer so Poljaki, Rusi (oziroma Belorusi) in Judje živeli skupaj več stoletij. Niso se marali in so se celo prepirali, a kljub temu so delili globoko ljubezen do svojih mest, hribov in rek. Občutek skupne usode jim je preprečil, da bi se popolnoma uničili." V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je živel v Lvovu, dogodki tistega časa so še izostrili njegovo zanimanje za kazensko odgovornost za uničenje skupin prebivalstva ali narodov. Leta 1921 mladi Armenec v Berlinu sredi belega dneva ustrelil nekdanjega turškega notranjega ministra Talaata Pašo. Soghomon Tehlirian, morilec, je v pobojih nad Armenci v letih 1915-1917 izgubil 89 članov družine, Talaat, ki se je v Nemčiji skril po lažnim imenom, je veljal za arhitekta genocida. Beseda tedaj ni še niti obstajala. Tehlirian je, tako je trdil, ukrepal iz maščevanja. Sodišče ga je oprostilo. "Zakaj je človek kaznovan, ko ubije drugega človeka, poboj milijona pa je manjši zločin kot uboj posameznika?" se je spraševal Lemkin. Profesor, ki ga je to vprašal, mu je odvrnil: "V mednarodnem pravu ni takšnega zakona." Ta pravna praznina, v katero so padle tudi Stalinove čistke in nacistični rasni zakoni, ga je preganjala. Leta 1944 je v knjigi Axis Rule in Ocupied Europe uporabil pojem genocid: "Genocid je uničenje naroda ali etnične skupine ... Pomeni usklajen načrt različnih dejanj, katerih cilj je uničenje bistvenih temeljev življenja nacionalnih skupin."
Konvencija o preprečevanju in kaznovanju genocida je bila kot prva mednarodna pogodba o človekovih pravicah sprejeta 9. decembra 1948 v okviru OZN. Države, predvsem velesile, so na mednarodnopravnem aktu, ki uokvirja definicijo genocida, pustile prstne odtise za zavarovanje svojih interesov. Lemkin je bil prepričan, da morajo imeti narodi, ljudstva pravico do obstoja in da mora mednarodno pravo to zavarovati. Genocida ni razumel le v smislu fizike, iztrebljanja, ampak je šel onkraj telesnega uničenja, v izbris jezika, kulture, demoliranje temeljnih pogojev, funkcij in institucij skupnosti. Genocid ni enkratno dejanje, ampak proces. Genocid ni in ne more biti le pravna kategorija, ampak tudi etična, emocionalna, ne nazadnje politična in močno simbolična. Genocid je absolutno zlo. Zahteva pravno precizno kvalifikacijo, a istočasno nedvoumen politični izrek.
Borut Pahor, nekdanji predsednik republike, se je sicer že davno (samo)odvezal, da bi bil moralna avtoriteta. Pravi, da je zdaj zasebnik, nekdanji politik. A še vedno deluje in se opredeljuje politično. Njegove intervencije imajo politične učinke. V oddaji Intervju na TVS prejšnjo nedeljo je dejal, da "tega, kar se dogaja v Gazi, ne bi imenoval genocid". Kot je to storila predsednica republike nedavno v Bruslju pred evropskimi parlamentarci. Odločitev o tem, kaj in kako naklepno so zagrešili in še grešijo Netanjahu in okrutna, militantna izraelska vladno-vojaška kamarila, je prepustil meddržavnemu sodišču. Pri čemer ne pozabimo niti: Mednarodno kazensko sodišče v Haagu (ICC) je že novembra lani izdalo nalog za prijetje izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja zaradi suma vojnih zločinov. Ogorčenje in kritika, ki je družno zadonela z levosredinskega političnega polja zaradi relativiziranja popolnega uničenja Gaze, sta bila toliko večja, ker gre pač za Pahorja. Domnevnega prebežnika slovenske levice k Janši, danes zasebnika, ki ne skriva samopromotorskih podjetniških motivov, da bi kar najboljše monetiziral - rad ima ta izraz! - svoje politične in druge izkušnje. Pri tem mu želimo vso srečo, a naj mu povemo, da ni samo cinično, ampak skrajno zgrešeno, da v svoj novi poslovni model vključuje tudi relativiziranje uničenja naroda: ne le z raketiranjem, streljanjem, ubijanjem, ampak z onemogočanjem zdravljenja, uničevanjem infrastrukture za otroke, organiziranim stradanjem ljudi, zaporami in blokadami pomoči, kar duši prebivalstvo, ki ne pade pod metki in granatami. Zatekanje v izmikajoč pravni formalizem, četudi je tudi v tem smislu diplomant mednarodnih odnosov zgrešil, presega celo oportunizem; gre za ignoranco in molk o "dejanskem stanju". Kaj je še v Gazi nejasnega, kateri elementi genocida manjkajo?
Genocid ni in ne more biti le pravna kategorija, ampak tudi etična, emocionalna, ne nazadnje politična in močno simbolična
A smo v resnici do Pahorja morda celo prestrogi, ker ni izrekel nič takšnega, kar v maniri političnega "uravnoteževanja" ob zločinih v Gazi, ki so že davno presegli meje dopustne samoobrambe zaradi Hamasovega barbarskega terorizma, ne izreka evropski politični kordon, zakopan v zgodovinsko krivdo zaradi holokavsta in drugih gnilih interesov. Pahorjevo izvajanje je v resnici simptom širšega moralnega kolapsa evropske politične elite, pri čemer je treba povedati, da so predsednica Nataša Pirc Musar s svojim nastopom pred evropskimi parlamentarci in nekatere poteze Golobove vlade Slovenijo vendarle potegnile iz cone civilizacijskega somraka med izjeme, ki glave ne potiskajo več tako očitno nojevsko v pesek ob grozodejstvih izraelskih silovikov (slednje je sicer ruski izraz). Četudi ima lahko Pahor prav, da bo (ob)sodbo genocida nekoč izreklo sodišče, bo to le pravni epilog grozljive epizode človeštva. Pravo ne more biti postopkovno-birokratski alibi za politično nedelovanje (in neopredeljevanje). Tudi o Srebrenici, Darfurju, Ruandi in tako naprej je svet vedel, preden so svoje povedala sodišča. Tu ne gre za stvar (ne)dolžnosti, ampak (ne)odgovornosti. O političnih voditeljih, ki molčijo ali se sprenevedajo v času, ko ljudje množično umirajo in trpijo, bo zgodovina sodila že bistveno prej.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
