Da je dan reformacije v Sloveniji razglašen za dela prost dan v vsej državi, kaže, da je to več kot le spomin na neko zgodovinsko obdobje. Več kot ponos na začetke tiskane besede, literature in znanstvene misli v slovenskem jeziku. Ta dan je tudi spomin na gibanje, ki je s svojo vizijo presegalo zgolj reformiranje cerkvene institucije. Reformacija je v naših krajih prebujala ljudstvo, posejala seme zavesti o družbenih neenakostih in o moči besede ter izobraževanja, je poudarila slavnostna govornica ministrica za kulturo Asta Vrečko.
Reformatorji so takrat, v svojih zgodovinskih okoliščinah, pričakovali, da cerkev nudi ljudem to, kar danes, v sodobnem kontekstu pričakujemo od pravne in socialne države. Transparentnost delovanja institucij. Dostop do zanesljivih in preverljivih informacij. Spodbujanje kritičnega mišljenja. Svobodno odločanje posameznika o samem sebi – o lastni duhovnosti, telesu, življenju. Vse to so vrednote, ki so danes temelji pravne države. Pred petimi stoletji so reformatorji pozivali, naj cerkvena služba obstaja zaradi človeka in ne obratno. S tem so sprožili širše družbene spremembe, zaradi katerih imamo danes do države višja civilizacijska pričakovanja. A pričakujemo tudi javne servise: zdravstvo, šolstvo, znanost, infrastrukturo, javni promet, socialno varstvo. Kajti šele ko so vsakemu človeku vse te dobrine zagotovljene iz javnih sredstev, in to transparentno in pošteno, lahko zaživi zares svobodno, je poudarila.
Živeti svobodno ne pomeni le odsotnosti vojne
Mir je temeljna pravica posameznika, zato si je zanj potrebno prizadevati vsak dan in vedno znova. Noben glas, noben poziv k miru ni zaman, ni neslišen ali preslišan. Za trajen mir pa si je treba prizadevati tudi takrat, ko orožje končno utihne. Mir je tudi družbeno sobivanje, soglasje in konsenz, da smo in bomo živeli skupaj in solidarno.
Živeti svobodno pa pomeni tudi svobodo izražanja. Pomeni, da lahko kritično misel izrazimo, ne da bi se ob tem bali za svoje življenje ali osnovne dobrine. Živeti svobodno pomeni, da imamo pravico do dela v dostojnih delovnih pogojih in za pošteno plačilo. In da imamo možnost sadove svojega dela tudi koristiti. Danes si žal nekateri želijo, da bi se vrnili časi, ko slovenska beseda med našimi rojaki onkraj meje ni bila zaželena. Zato je prav, da se jim vedno znova postavimo v bran, se zavzamemo za naš jezik, zgodovino in ljudi ter takšne ideje postavimo tja, kamor sodijo. Na smetišče zgodovine, je nadaljvala.
Živeti svobodno pomeni, da se lahko zanesemo na državo, občino, skupnost, da bo za nas poskrbela, kadar zbolimo in ko se postaramo. Da bo javni denar porabljen za javno dobro. Da bomo imeli streho nad glavo. Da so nam dostopne preverjene in resnične informacije. Da v vsakem trenutku jezik in literatura pripadata vsem. Da umetnost ni in ne sme biti instrumentalizirana v politične namene. Podobno kot so Trubar in njegovi sodobniki omogočili demokratizacijo verskih obredov s tiskom in distribucijo knjig v slovenskem jeziku, danes z digitalizacijo najrazličnejših procesov država omogoča vključevanje javnosti v sooblikovanje politik, razvoja jezika, kulture. Kakšno bogastvo je živeti v državi, ki ima samo klik stran oddaljene vse slovarje, slovenske in tujejezične, v državi, kjer imamo na vse jezikovne zagate na voljo jezikovno svetovalnico in družino Frančka, Frana in Franje. Reformatorji bi bili na to gotovo ponosni.
Prav tako bi bili ponosni, da imamo eno najboljših mrež javnih knjižnic na svetu. Knjige so v tiskani, zvočni in elektronski obliki dostopne po vseh šolah, sodobnih splošnih knjižnicah in njihovih podružnicah, bibliobusi pa jih prinašajo tudi v najbolj oddaljene vasi in slovensko besedo tudi v zamejstvo.
Pomembno je, da je kultura dostopna vsem in vsakomur, ne glede na geografsko lokacijo, materni jezik ali socialno-ekonomski položaj. Kajti umetnost in kultura ne pripadata samo izbranim. Kultura je kultura nas vseh. Je odsev naše zgodovine in tega, kdo smo. Če ne vemo, od kod prihajamo, ne moremo vedeti, kam gremo.
Boj za obstoj našega jezika ni bil kratek, ne enostaven. A smo tukaj. Ob boku največjih. Dolgo pot je prehodil slovenski jezik od časa preganjanj in pionirskih prevodov reformatorjev, ki so verjeli, da ima vsak pravico do branja in pisanja v svojem jeziku. Slovenščino slišimo na najpomembnejših kulturnih, športnih, političnih in znanstvenih dogodkih, danes govorijo slovensko računalniki in vsi telefoni, kaj kmalu pa tudi vsi avtomobili.
Z jezikom moramo ravnati previdno, je poudarila Vrečko. Kajti besede lahko bolijo. Lahko zarežejo močneje od noža. Zdi se, da se sme v času družbenih omrežjih na spletu pa tudi v politiki izreči kar vse. Ampak jezik je tudi odraz strpnosti. Odraz spoštovanja. Do sebe in do drugega. Prav vsakdo od nas je član te družbe. Prav vsakdo ima priložnost – in dolžnost – komunicirati nenasilno. Vsakdo ima možnost, da se izraža spoštljivo. Prav vsakdo od nas ima priložnost – in odgovornost – preveriti informacije, preden jih razširja, in se odreči širjenju laži. Zato potrebujemo knjige in branje, okna v različne poglede in svetove, da si lahko izoblikujemo svojo perspektivo. Da ločimo med populizmom in argumenti, med zavajanjem in dejstvi, med lažnimi novicami in informacijami, med umetno generiranimi podobami in avtentičnostjo, med simulakrom in resničnostjo. Vsakdo ima možnost graditi družbo vrednot, ki jih je zagovarjal že Trubar. Prav vsakdo od nas ima priložnost graditi kulturo, v kateri bomo vsi živeli svobodno. Kajti kultura je kultura nas vseh.
Naloge nas, dedičev idej reformacije
Trubar je utrl pot slovenskemu jeziku v nemško in latinsko govoreča okolja. Danes moramo utirati pot solidarnosti in odgovornemu ravnanju v okolja, ki jim vladata pohlep in želja po moči. Naloga nas, ki smo dediči idej reformacije, je, da pozivamo k solidarnosti. Da bo vsakdo, ne zgolj izbrani ali posvečeni, imel dostop do pitne vode, plodne zemlje in neokrnjene narave. Naloga vseh nas je, da se postavimo na stran človeka in okolja, na stran svobode in kulture.
Letošnja proslava v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma, ki so se je med drugim udeležili predsednica republike Nataša Pirc Musar ter več predstavnikov aktualnega in nekdanjega političnega vrha, je v ospredje postavila knjižnice.
Umetniški del proslave, ki je nosil naslov Hiša odprtih misli. Ta hiša je dom. Dom knjig, so zasnovali režiser in scenarist Jaša Koceli ter soscenaristki Neja Petek in Tanja Gruden. Nastopili so igralci Barbara Medvešček, Jernej Čampelj, Lara Fortuna in Jaša Savnik, pevci Manca Fekonja, Leopold I., Jan Tomšič in Boštjan Narat, plesalke Lija Mozetič, Rea Vogrin, Jelena Radoičić in Daša Resnik ter glasbena zasedba pod vodstvom skladatelja Mihe Petrica. Nastopil je tudi Otroški pevski zbor RTV Slovenija.
Nastopajoči so osvetlili pomen in dediščino sistema slovenskih javnih knjižnic, ki povezuje več kot petino vseh Slovencev ali več kot 435.000 vpisanih uporabnikov in bralcev v letu 2024. Na lansko 250-letnico Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK) pa je na proslavi opozorili krajši video.
