Steven Gerrard je namreč od poletja dalje trener Liverpoolove ekipe do 18. leta starosti in se bo prav tako pripeljal na tekmo v mariborski nogometni hram, kjer se bodo njegovi redsi 17. oktobra pomerili z domačim NK Maribor. Ko se je vrnil v Liverpool, je Gerrard dejal, da se vrača, ker želi klubu pomagati. "Mislim, da mi ni treba pojasnjevati, koliko mi ta klub pomeni. Ko pa sem zvedel, da je možnost vrnitve velika, sem hotel biti prepričan, da bom dobil resno vlogo, ki mi bo omogočila, da lahko pomagam tej organizaciji". Dodal je, da si želi trenerskih izkušenj, hkrati pa mlajšim igralcem v za njih pomembnem obdobju ponuditi svoje bogato znanje, ideje in izkušnje.
V okviru svojega dela Gerrard z uvrstitvijo članske ekipe v ligo prvakov vodi tudi Liverpoolovo ekipo v Uefini mladinski ligi. Tako se bo Liverpoolova ekipa do 19. leta starosti v Mariboru pomerila z mladinci vijoličastih, ki jo vodi slovenska nogometna legenda Muamer Vugdalić.
Spodaj lahko še enkrat preberete Gerrardov portret, ki ga je ob njegovi upokojitvi spisal naš novinar Borut Planinšič ml. Članek je bil objavljen 4. decembra lani.
Gnala ga je tragedija, ustavilo telo
Bilo je pred točno 18 leti, no, še pet dni dodajte, ko je na kultnem Anfieldu ob robu igrišča čakal 18-letnik. Nič posebnega, bila je zadnja minuta tekme in nogometaši Liverpoola so proti Blackburnu vodili z 2:0. Toda trener Gerard Houllier je hotel vsaj za nekaj trenutkov v ogenj vreči obetavnega najstnika. Ob prvi prekinitvi je živčni Stevie, Steven Gerrard, dočakal priložnost, zamenjal Vegarda Heggema. "Bil je sramežljiv, a kar me je opozorilo nanj, je bila neustrašnost. Na treningih se je spustil v noge vsakemu, bilo mu je vseeno, ali pred njim stoji uveljavljeni as, ki so ga drugi vikali. Nogometaši nimamo radi, če nas zamenjajo. Toda ko te zamenja tako velik lokalni talent, je bil zame užitek," se spomni Norvežan, ki je nehote postal del nogometne zgodovine. Prostor je odstopil fantu, ki je zrasel v enega tistih Angležev, ki so v deželi "nabij in skači" nogometa zares znali igrati. V Angleža iz kategorije takšnih, kakršen je bil briljantni čudak Paul Gascoigne.
Igral za bratranca, pomni Istanbul
Steven Gerrard je postal ikona rdečih iz mesta Beatlov, kjer je mnogo industrije pocrkalo kot v Mariboru, kjer morda samo svoj nogomet jemljejo s še več strasti od svoje muzike. A njegov nogomet je bil tudi bolečina. "Igral sem za Jon-Paula," je zadnji stavek njegove avtobiografije. Igral je za bratranca, umrlega leta 1989 v tragediji Hillsborougha, črnem dnevu za nogomet, ko je na pokalni tekmi med Liverpoolom in Nottingham Forestom v Sheffieldu umrlo 96 navijačev. In Jon-Paul Gilhooley je bil najmlajša žrtev. Deset let je imel, Gerrard jih je takrat štel osem. "Ko sem videl odziv družine ob njegovi smrti ... To me je gnalo, da sem postal takšen igralec."
In to kakšen! Gospod kapetan Liverpoola, ki je ob slovesu navijače prignal do solza in vzklika: "Če nismo bili prvaki z njim, brez njega ne bomo nikoli več!" Leta 2009 sta se še taka velikana, kakršna sta Zinedine Zidane in Pele, strinjala, da je najboljši nogometaš sveta. Seveda ni pobral nagrade, to je bil že čas zaprtega dvoboja Messi - Ronaldo, ko je svet že blaznel za el clasicom z Realom in Barcelono. Gerrard pa je z moštvom z Anfielda, kjer se evforija vsako sezono meša z obupom, ukradel svoj trenutek na največji sceni. "Veliko lepega sem doživel pri Liverpoolu, a nič bolj norega od noči v Istanbulu," na prvo mesto postavlja 25. maj 2005. Milan je v finalu lige prvakov vodil s 3:0. Pa se je Gerrard odločil, da bo to angleški, ne italijanski večer, in ustvaril zasuk, ki je šel v zgodovino kot Čudež iz Carigrada.
Zabil je prvi gol Liverpoola, priskrbel penal za tretjega, za izenačenje, ki so ga rdeči spremenili v zmago v loteriji enajstmetrovk. "Istanbul je bil dokaz, kaj je pomenil Gerrard. Zaradi njega so drugi igrali bolje. Tistega večera so vedeli, da lahko spremeni tekmo. Ko zdaj pomislim na Istanbul, hm, mislim, da je bil to, ko gre za čustva, najboljši finale lige prvakov," svojega nekdanjega igralca časti trener Rafael Benitez, ga razglaša za popolnega. "Zato je lahko igral na različnih položajih. Tisti finale je začel v zvezni vrsti, postal napadalec, v podaljških končal kot branilec."
Tudi za popolne fante vedno pridejo črni trenutki. Pri Liverpoolu od leta 1990 čakajo na pokal, namenjen angleškim prvakom. In če kdaj, so ga na dosegu rok spet imeli predlani. Potem pa je ravno on, lider, storil napako proti Chelseaju, da je Demba Ba zabil gol, ki je sijajno sezono rdečih začel sukati v vnovično tragedijo. "Če bi bil v Steviejevih čevljih ... Ne vem, če bi lahko še kdaj igral," je v svoji avtobiografiji zapisal, no, avtorju povedal bivši as Liverpoola, zdaj hudičev napadalec Barcelone Luis Suarez. "Čustva in pričakovanja navita do konca, klub po tako dolgi suši tik pred trofejo, ravno na 25. obletnico Hillsborougha, ko je umrl njegov bratranec. Potem pa se zgodi to. Kapetan, mož enega kluba, rdeč rojen in vzgojen, postane nesrečnik, ki stori odločilno napako."
Toda velikim odpuščajo. Na igrišču in drugod. Ko je imel leta 2007 prometno nesrečo, ko je zbil 10-letnega kolesarja, je Gerrard obiskal (ne)srečnega fanta. In mu prinesel kopačke s podpisom. Ne, ne svojih, zakaj bi se postavljal v ospredje, ko pa je dečkov idol bil - Wayne Rooney. Hud Gerrardov rival iz Manchester Uniteda, še hujši rival Liverpoola, ker je nogomet začel igrati pri osovraženem mestnem tekmecu Evertonu. Decembra istega leta je bil Gerrard že v kraljičinih sobanah - Elizabeta II. ga je za vse, kar je storil v športu, povzdignila v člana reda britanskega imperija.
Beckhamovski slog ni zanj
Tudi to so mu oprostili v Liverpoolu, da je lansko poletje odšel. Pa saj ni bilo česa oprostiti, na "stara leta", pri petintridesetih, je šel v Ameriko po svoje zadnje nogometne sanje. Če ima Roma Francesca Tottija, moža enega kluba, je imel Liverpool Gerrarda, to, da je lani podpisal za LA Galaxy, nima nobene zveze s pripadnostjo. In ameriška epizoda je bila naposled prekratka, da bi pognal druge korenine. Beckhamovski slog, malo Hollywooda in malo nogometa, ni bil Gerrardov slog. Ko je z moštvom iz Los Angelesa izgubil v končnici prvenstva, ko je uvidel, da zanj naslova državnega prvaka, četudi ameriškega, ne bo nikoli, je imel dovolj."Kot najstnik sem izpolnil svoje sanje, ko sem si nadel sloviti rdeči dres. Na prvi tekmi z Blackburnom si nisem mogel zamisliti, kakšnih bo naslednjih 18 let. Toda v zadnjih letih sem se počutil počasnejšega. Bolečine so postajale vse bolj redne. Vedno sem poslušal ljudi, pomembne ljudi nogometa, ki so govorili: ‘Nikoli ne igraj tako dolgo, da tvoja igra postane sramota.‘ Čutil sem, da ta dan ni bil več daleč. Zato je konec," je dejal prejšnji teden, še vedno pri vsega 36 letih, in šel v penzijo kot edini, ki je zabil gol v finalu angleškega pokala, finalu angleškega ligaškega pokala, finalu pokala Uefe in v finalu lige prvakov - ter bil vsakič, ko ga je dal, na strani zmagovalcev.
Eden tistih pomembnih ljudi, ki jih je poslušal, Gary Lineker, angleška nogometna ikona osemdesetih, danes pronicljivi komentator, ga je ob slovesu opisal za "velikana naše igre". Toda 504 tekme za Liverpool in 114 tekem za Anglijo pozneje (no, ja, pa še 34 tekem za LA Galaxy) bi Gerrard rad le malo začasnega miru, čeprav so ga takoj naskočili s ponudbami, da postane trener. Ne še. Bo pa, sam je namignil, da bo. In kje drugje bi bilo bolje začeti drugo življenje kot tam, kjer so te ljubili v prvem. "Lepo je slišati, da je spet v mestu. Takim so vrata Liverpoola vedno odprta," je brez ljubosumja dejal sedanji trener rdečih, Nemec Jürgen Klopp. Zaradi svoje pojave in divje narave je tudi on že priljubljen v mestu fuzbala in muzike, a saj vendar ni tako nor, da ne bi vedel - ko pride mimo Steven Gerrard, član reda britanskega imperija, se bo že treba prikloniti.
