»Obravnava sladkorne bolezni pri starejših prinaša edinstvene izzive, ki zahtevajo osebi prilagojen in celosten pristop. Poudarek se preusmeri s strogega nadzora sladkorne bolezni na izboljšanje kakovosti življenja, preprečevanje akutnih zapletov, kot je hipoglikemija, in obvladovanje sočasnih zdravstvenih stanj,« pravi diabetologinja asist. dr. Špela Volčanšek iz Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana.
| Več kot tretjina oseb, starejših od 65 let, ima sladkorno bolezen (prevladuje sladkorna bolezen tipa 2), poleg tega ima sladkorna bolezen starejših veliko različnih obrazov ‒ je zelo heterogeno stanje, pravi sogovornica. |
»Za starejše osebe s sladkorno boleznijo sta značilna pospešena izguba mišične mase in slabšanje mobilnosti. Poleg tega imajo v primerjavi s sovrstniki brez sladkorne bolezni tudi več sočasnih bolezni, kot so hipertenzija, kronična ledvična bolezen, srčno-žilne bolezni, pa tudi večje tveganje za geriatrične sindrome, kot so kognitivni upad, depresija, urinska inkontinenca, poškodbe pri padcih, kronična bolečina in polifarmacija (zdravljenje z več zdravili) – vse omenjeno lahko vpliva na sposobnost samovodenja sladkorne bolezni in kakovost življenja, zato je vse to treba upoštevati pri načrtu zdravljenja,« meni. Dodaja, da zaradi vsega omenjenega starejši s sladkorno boleznijo potrebujejo tudi večjo podporo skrbnikov.
»Čeprav je sladkorna bolezen tipa 2 pogostejša, so izboljšave pri dovajanju inzulina, tehnologiji in oskrbi v zadnjih desetletjih privedle do večjega števila oseb s sladkorno boleznijo tipa 1, ki zdaj lahko dosežejo visoka leta kakovostnega življenja.«
Model 4M za zdravstveno oskrbo, prijazno do starostnika
Na dokazih temelječ model 4M, ki ga je razvil Inštitut za izboljšanje zdravstvenega varstva (angl. Institute for Healthcare Improvement), je po besedah Špele Volčanšek lep primer dobre prakse. Gre za pristop, zasnovan za reševanje pogostih težav starostnikov, ki so lahko med seboj povezane in vplivajo na obvladovanje sladkorne bolezni pri starejših.
Glavni elementi modela 4M so:
- mentalno zdravje (Mental State),
- zdravila (Medications),
- mobilnost (Mobility) in
- kaj je najpomembnejše (What Matters Most) – usmerjenost v posameznikove želje in cilje.
Prilagojeni glikemični cilji
»V nasprotju z mlajšimi imajo starejši posamezniki s sladkorno boleznijo pogosto bolj 'sproščene' cilje glede ravni glukoze in HbA1c. Posamezniku prilagojena ciljna vrednost HbA1c je določena z zdravjem osebe s sladkorno boleznijo, njenim kognitivnim in funkcionalnim stanjem ter pričakovano življenjsko dobo. Starejšim z več zdravstvenimi težavami – krhkim starostnikom z več kroničnimi sočasnimi boleznimi, kognitivno okvaro ali visokim tveganjem za padce in hipoglikemijo ‒ se priporoča manj stroga ciljna vrednost HbA1c, in sicer <8 % ali celo <8,5 %,« razloži sogovornica.
Prednostna naloga pri obravnavi sladkorne bolezni pri starejših je izogibanje nevarno nizkim vrednostim sladkorja v krvi (hipoglikemija) in s tem povezanim tveganjem.
Ne zgolj vrednosti HbA1c!
Špela Volčanšek opozarja, da HbA1c ni optimalen kazalnik za spremljanje sladkorne bolezni in zanašanje izključno na vrednost HbA1c (brez samokontrole glukoze) pri starejših lahko vodi do prekomernega zdravljenja. »Raziskave so pokazale, da se raven HbA1c zviša s starostjo, neodvisno od ravni glukoze, inzulinske rezistence ali indeksa telesne mase (ITM). Poleg tega lahko številni dejavniki, ki so pogostejši pri starejši populaciji, kot sta kronična ledvična bolezen in anemija, povzročijo napačno visoke ali nizke vrednosti HbA1c.«
Z neprekinjenim merjenjem glukoze do boljšega vodenja bolezni
»Uporaba novih tehnologij, kot je neprekinjeno merjenje glukoze (CGM), ponuja priložnost za boljše, individualizirano vodenje bolezni. Sistem neprekinjenega merjenja glukoze je dokazano koristen pri zmanjševanju hipoglikemije in izboljšanju variabilnosti glukoze pri starejših,« poudarja sogovornica. Dodaja, da čeprav uporaba CGM narašča, je (žal) delež uporabnikov med starejšimi še vedno najmanjši. »Starejši zgolj zaradi starosti ne smejo biti izključeni iz uporabe novih tehnologij, saj pomenijo priložnost za revolucijo v oskrbi,« je odločna.
Nevarnost za krhkost in sarkopenijo
Prehrana in telesna dejavnost sta še vedno glavna načina obvladovanja sladkorne bolezni, vendar pa za starejše veljajo posebna načela, in sicer takšna, ki zagotavljajo ohranjanje mišične mase in moči, pravi Špela Volčanšek.
»Sladkorna bolezen je dejavnik tveganja za krhkost in sarkopenijo – to je izguba mišične mase in moči, povezana s staranjem. Načrti prehrane in telesne vadbe morajo biti prilagojeni in morajo voditi v ohranjanje ali izboljšanje telesne funkcije. Če želimo preprečiti podhranjenost, ki lahko nastopi tako pri načrtni kot nenamerni izgubi telesne teže, se izogibamo strogemu omejevanju kaloričnega vnosa. Obroki naj imajo stalno vsebnost ogljikovih hidratov ter zagotavljajo ustrezne količine beljakovin in prehranske vlaknine,« poudarja sogovornica.
| »Prehrana, bogata z visokokakovostnimi beljakovinami in vlakninami, ne ohrani le mišičnega zdravja, ampak spodbudi sitost in pomaga pri nadzoru glukoze v krvi. Telesna dejavnost mora biti prilagojena posameznikovim zmožnostim in željam, vsebovati mora tudi vaje za mišično moč in ravnotežje. Redna zmerna vadba lahko izboljša občutljivost za inzulin, pomaga pri uravnavanju teže in izboljša splošno počutje.« |
Zmanjševanje tveganja za hipoglikemijo
Hipoglikemija (nizka raven sladkorja v krvi) je resno in potencialno smrtno nevarno tveganje, še posebej pri starejših, ki po besedah Špele Volčanšek slabše prepoznavajo opozorilne znake in simptome nizkega krvnega sladkorja – tako imenovana nezavedna hipoglikemija. To lahko privede do padcev, poškodb, zmedenosti, prometnih nesreč …
Zato je za starejše priporočeno zdravljenje z zdravili z majhnim tveganjem za hipoglikemijo, kot so metformin, zaviralci DPP-4 in agonisti receptorjev GLP-1. »Za starejše na kompleksnih režimih zdravljenja z inzulinom ali sulfonilsečninami, ki dosegajo ravni krvnega sladkorja pod ciljno vrednostjo, je pogosto potrebno 'zmanjšanje intenzivnosti' zdravljenja, da se zmanjša tveganje za hipoglikemijo. Bolniki in njihovi skrbniki morajo biti poučeni o hipoglikemiji in kako jo zdraviti. Najpomembnejše je redno spremljanje ‒ merjenje glukoze, zlasti za tiste na zdravljenju z velikim tveganjem za pojav hipoglikemije.«
Ob številnih zdravilih je pomemben čim bolj preprost režim zdravljenja
Starejši imajo pogosto več bolezni, zaradi katerih morajo jemati več zdravil ‒ to je znano kot polifarmacija. To pa povečuje tveganje za interakcije med zdravili in neželene učinke. »Moramo si prizadevati za čim bolj preprost režim zdravljenja, da olajšamo upoštevanje navodil. Redni pregledi vseh zdravil, vključno z zdravili brez recepta in prehranskimi dodatki, so glavni za odkrivanje morebitnih interakcij, neželenih učinkov in poenostavitev načrta zdravljenja. Odmerke nekaterih zdravil bo morda treba prilagoditi na podlagi sprememb delovanja ledvic ali jeter, ki so pogoste pri starejših, in tveganja za padce,« pojasnjuje Špela Volčanšek.
Kaj vse lahko poslabša obvladovanje bolezni?
Duševno zdravje pomembno vpliva na sposobnost starejšega za obvladovanje sladkorne bolezni, zato je zelo pomembna celostna ocena splošnega zdravja posameznika, pravi sogovornica. Na samovodenje bolezni, ki obsega jemanje zdravil, merjenje glukoze in upoštevanje prehranskih smernic, lahko vplivajo številni dejavniki, kot so kognitivni upad, slabšajoča telesna zmogljivost pa tudi depresija, ki je pogostejša pri starejših s katerokoli kronično boleznijo.
»Zato je zelo pomembno prepoznati depresijo in morebitno kognitivno pešanje ter tudi zgodaj uvesti zdravljenje. Jasno, preprosto in ponavljajoče se izobraževanje tako oseb s sladkorno boleznijo kot njihovih skrbnikov lahko omogoči učinkovito obvladovanje sladkorne bolezni,« sklene Špela Volčanšek.
