Aleks, študent računalništva, je šel prvič z očetom na daljšo pot junija 2011, pri sedmih letih. Prevozila sta 83 kilometrov ob reki Dravi v Avstriji, med Špatrjanom in Borovljami. Robert pravi, da ni vnaprej načrtoval, pri kateri starosti bo sin lahko šel z njim. "Po prvem razredu osnovne šole se mi je zdelo enostavno koristno in zanimivo, da skupaj prekolesariva dvodnevno turo. Tako je sčasoma postalo običajno, da sva vsako leto po koncu pouka odpotovala s kolesi," razlaga Robert Mihelčič. Ko je bil sin majhen, ga je prevažal na kolesu v otroškem sedežu, nikoli pa v prikolici. Na eno- ali dveurnih vožnjah sta raziskovala okolico doma. Pozneje, ko je Aleks pri šestih letih že dovolj samostojno kolesaril, sta se podala na nekaj poldnevnih tur, denimo od Hrastnika do Radeč in nazaj, od Domžal do Kamnika, pa po okolici Rovinja in Poreča.
Prvo skupno popotovanje je bolj ali manj določil sam, pojasnjuje Robert Mihelčič, saj v teh letih še starši odločajo o prostem času otrok. Sinu je bilo na prvih turah najbolj všeč igranje v potoku ali na otroških igriščih, utrujala pa ga je dolgočasnost ravnih cest. "Kadar sva kasneje skupaj potovala, sem ga spraševal in opazoval, če ga takšen način potovanja zanima. In ob koncu poti preveril, če bi naslednjič zopet šel z mano," razlaga sogovornik. "Poti sem vedno načrtoval tako, da ni bilo zgolj celodnevno vrtenje pedal, ampak sva se velikokrat ustavljala na igriščih ali ob rekah. Naredila sva kak enodnevni premor in obiskala zabaviščni park ali se povzpela na razgledni stolp. Izbiral sem prenočišča ali kampe ob morju, jezeru ali z bazenom. Vmes sem ga učil tehnike fotografiranja: kako posneti pokrajino, sončni zahod, nočni prizor, zanimive objekte, smešne situacije."
Kaj vzeti s seboj
Tudi če naj bi pot trajala samo nekaj ur ali največ en dan, je koristno vzeti s sabo vsaj osnovne pripomočke za popravilo kolesa ali oskrbo kolesarja, če se zgodi kaj nepredvidenega. Robert Mihelčič svetuje naslednje: kremo za sončenje, majhno prvo pomoč, mini set orodja, rezervno zračnico, delujočo tlačilko in ključavnico. "Če ob načrtovani poti ni gostišč ali trgovin, je seveda treba vzeti s seboj tudi dovolj tekočine in kakšne prigrizke ali sendviče. Ker te lahko ujame dež ali se vreme ohladi, pa so potrebna še rezervna oblačila," opominja sogovornik. In kam vse to shraniti? Sam ima za daljše ture kolo opremljeno s potovalnimi torbami na prtljažniku, prej se je na krajše vožnje odpravljal z nahrbtnikom. "Mislim, da ni nič narobe, če ima tudi otrok (lahek) kolesarski nahrbtnik, če ta le ne moti ali ogroža vožnje," meni Mihelčič. "Enako je s torbicami ali košaro. Čeprav ne videvam otrok, da bi imeli na kolesih pritrjene kolesarske torbice." In dodaja: „Ko je sin prvič potoval s potovalnimi torbami na svojem kolesu, mislim, da se je počutil pomembnejšega, kot da je to neka 'nadgradnja' potovanja, in je bil kar ponosen, da je šele tako postal zares 'pravi' kolesar popotnik."
In kaj Robert Mihelčič svetuje staršem, ki bi radi otroke navdušili za kolsarjenje? "Ne pretiravajte z izbiro prestrmih ali predolgih poti. Glede na otrokove in/ali tudi vaše zmožnosti določite ustrezno razdaljo in ne pozabite pri 'povratnih' vožnjah upoštevati, da se morate do izhodišča še vrniti. Otroku med potjo dovolite, da lahko tudi skrene s prave ceste in vozi po off road stezi (razen kjer je vožnja s kolesom prepovedana ali prenevarna). Vmes se ustavljajte na igriščih in otrokom privlačnih točkah. V restavraciji jim občasno naročite pomfrit, če si ga želijo, pa čeprav vsi trobijo, da škodi."

