"Kar se je včeraj (v torek, op. ur.) zgodilo v Bruslju med tiskovno konferenco vseevropskega gibanja My Voice, My Choice, ki se je začelo v Sloveniji na pobudo Inštituta 8. marec, nato pa kot ogenj v hiši razplamtelo praktično ves svet, je nujni opomin, da nežnost, prijateljstvo, solidarnost, objemi, nasmehi in stiski rok spravijo do joka na tisti najboljši možni način, ki mu rečemo ljubezen do življenja in varne skupnosti.
Več kot milijon verificiranih podpisov iz vse Evrope! Ljudje! To so ljudje. Mame, ki so na prvi šolski dan v šolo pospremile svoje (še malo zaspane in krmežljave) otroke in jim vzklikale, da bo vse okej. 'Vse bo okej in lepo se imej!' Kar bi lahko razumeli tudi kot: nikoli te ne bom poslala v vojno; nikoli te ne bom oborožila s puško; nikoli ne boš lačen zaradi blokade okupatorja, nikoli ne boš žejna zaradi globalnega segrevanja, noben učitelj ali trener se ne bo dotaknil tvojega telesa na neprimeren način, nobena političarka ne bo ukazovala, s kom se (ne) boš smela poročiti, nikoli ti nihče ne bo zanikal zdravniške pomoči, če jo boš potrebovala, in ko se boš popoldne vrnil, vrnila iz šole domov, te bodo tam čakali ljubeči ljudje, starši ali sosedje ali stari starši ali skrbniki – z dostojnim delom, plačilom in zelenim igriščem nedaleč od otroške sobe.
Ljubeči ljudje. Dedki, ki so na ta isti dan pekli kruh, in babice, ki so sedele na pragu in štele oblake. Babice, ki niso štele oblakov, ker so jih preveč bolele noge, in dedki, ki niso pekli kruha, ker so počeli druge stvari. Fantje, ki so podpirali punce. Punce, ki so tekle na avtobus. Ženske, ki bi imele veliko povedati. In moški, ki imajo ušesa, da bi jim lahko prisluhnili. /.../
Politika niso bližajoče se volitve. Politika je skupno dobro, je angažma za človekove pravice. Politika je, kako naj rečem, naša last."
