Med haloškimi griči, blizu Stoperc, je Dolina Winettu. Kotiček, kjer je vonj po sveže ocvrtih postrvih prepojen s spomini, dobro voljo in zgodbami o vztrajnosti. Kraj, ki ni zrasel iz poslovne vizije, temveč iz občutka za ljudi in prostor.
Začetek sega v leto 1995, ko je Janko Lampret po zaposlitvi v Perutnini Ptuj in ob grožnji odpustitve sprejel odločitev: "Da ne bi kot presežnega delavca odpustili že nekoliko starejšega sodelavca, sem se odločil, da grem jaz." Domača kmetija z devetimi hektarji je postala izhodišče. Ukvarjali so se s prašičerejo, vendar to za preživetje ne bi zadoščalo. Ob izviru, kjer so pasli živino, je dobil idejo o gojenju rib, saj je bilo tam precej vode. Obrnil se je na kmetijsko svetovalno službo, kjer so mu povedali, da za gojenje rib ni dovolj vode, bi pa lahko poskusil s športnim ribolovom. Tako je naredil umetni ribnik, ki se napaja iz bližnjega izvira, naselili so postrvi, ki so jih gostje prišli lovit kar z bambusovimi palicami. "Od prvega dne je to postala atrakcija. Ljudje so prihajali iz Celja, Maribora in okolice pa tudi iz Zagreba. Nekateri so si ribe nalovili in odnesli domov, drugim smo jih pripravili mi," se spominja.
Ob ribniku so najprej odprli bar, nato še restavracijo, kjer ponujajo postrvi. Kasneje so ponudbo razširili. Ob nedeljah so pekli tudi odojke in jagnjetino, zraven rib pa je čez teden na voljo še domači narezek. "Naša riba je še vedno osnova in srce ponudbe. Receptura ostaja ista in velika večina pride sem prav zaradi naše ribe," doda.
Ker so gradili kot Indijanci, so dobili idejo za ime
Ob ribniku je zrasla tudi brunarica. "Vse iz lesa, preprosto. Medtem ko smo gradili, so nas ljudje spraševali, kaj delamo. In delavci so v šali rekli: Pri Indijancih smo. Tako je padla ideja za ime Dolina Winettu," razloži Valerija Lampret, Jankova žena, ki je vodenje prevzela leta 2019. Ime ni ostalo le šala in se je hitro prijelo. Zdaj je vse zgrajeno in okrašeno v slogu indijanske vasi. Gostje še vedno prinašajo predmete z vsega sveta – sulice iz Francije, ročno izdelan nož s podstrešja, spominke iz Kanade. Dolina Winettu je postajala več kot prostor, je izkušnja, ki jo ljudje nosijo s seboj.
Jože, eden od rednih obiskovalcev, pravi, da je svojo 60-letnico praznoval tukaj: "Bila je prava zabava. Lastniki so zelo prijazni, prav tako osebje. Redno prihajam." Tudi Marko iz Maribora rad pride sem, spominja se, da je kot otrok tu s starši lovil ribe. Zato je sem pripeljal svoje otroke, a je bil nekoliko razočaran, saj trenutno v ribniku ni mogoče loviti.
"Postrvi so občutljive. Če je voda pretopla ali če je pretok premajhen, poginejo. Premalo je vode in tukaj ribe ne morejo biti," je pojasnila Valerija. Voda je v vročinskem valu dosegla do 26 stopinj Celzija, postrvi pa lahko normalno živijo pri 18 stopinjah. "Radi bi oživili ribolov, ampak za to potrebuješ dober pritok. To je umetni ribnik, okrog so izviri, a suša vpliva na to," doda. V Dolini Winettu se zavedajo, da je prav ribolov eden glavnih adutov njihove ponudbe, zato bodo iskali rešitev, da bo ponovno mogoče loviti ribe.
A gosti prihajajo tudi in predvsem zaradi ribe, ki jo dobijo na krožniku. "Tu že desetletje strežejo najboljše ribe daleč naokoli," sta povedala obiskovalca, prijatelja, oba Milana - eden s Ptuja, drugi iz Majšperka. "Sveže so in način njihove priprave je drugačen," sta povedala, medtem ko sta odstranjevala kosti iz postrvi.
Recepta nam seveda ne izdajo. "Veliko ljubezni namenimo pripravi rib, poleg tega je tu nekaj dobrega v zraku," je povedala dolgoletna kuharica in natakarica Zvezdana Kunac, ki je od letos v pokoju. A se še ni povsem poslovila. "Preveč pogrešam to delo in ljudi. Še vedno pogodbeno malo pomagam," je dejala in odnesla polne roke krožnikov z ribami in krompirčkom do mize. "Mmm, kako diši," so pripomnili gostje in z veseljem segli po priboru.
Na ribe prihajajo od blizu in daleč
Doline Winettu nikoli niso oglaševali. Dober glas je šel od ust do ust in gostje so prišli od blizu in daleč. "Pridejo zdomci, tujci. Pred leti smo imeli ogromno Rusov in Ukrajincev, ki so bili v zdravilišču v Rogaški Slatini," pravi Valerija. Med rednimi obiskovalci sta tudi Susan in Philip iz Oxforda, ki sta prišla na ribe in kozarec vina tudi med našim obiskom. "Prihajava že vrsto let. Sem sva pripeljala vnuke pa tudi številne prijatelje in vsem je bilo zelo všeč. Včasih sva imela v bližini hišo, ki sva jo kupila in kjer sva preživljala veliko časa. Kasneje sva jo tudi oddajala, tik pred epidemijo kovida pa sva jo prodala. Še vedno se rada vrneva v Slovenijo in tudi v Dolino Winettu. Tukaj je krasno, tako sproščeno in preprosto," sta povedala.
Po 30 letih, kolikor letos praznujejo, Dolina Winettu še vedno privablja najrazličnejše goste, še vedno jih prepričajo odlične ribe in domačnost, a po Jankovem prepričanju so zlati časi gostinstva in družabnih dogodkov minili. "Včasih smo imeli sindikalne piknike, polne mize, živo glasbo in ljudi, ki so se tu družili več ur. Danes je povsem drugače. Ni več velikih družb. Pridejo v parih, morda štirje skupaj, več pa ne. Bolj tihi so, manj se pogovarjajo, bolj so zagrenjeni, po koroni se to izrazito pozna," razmišlja. "Okoli leta 2000 je bilo zlato obdobje za gostince in tudi za našo dolino. Ljudje so bili preprosti, nezahtevni, predvsem pa veseli in željni druženja. Danes tega ni več in ne verjamem, da se bo še kdaj vrnilo."
Namesto na velike skupine se zdaj osredotočajo na posameznike in družine, ki pridejo na kosilo. Družine z otroki v zadnjih letih privabljajo z domačimi živalmi. Imajo kravo, prašiča, ovce, kokoš in petelina. "Otroci imajo radi stik z živalmi," pravi Valerija. Načrtuje, da bodo svoj mali živalski vrt še razširili. "Številni otroci pred tem še niso videli kokoši od blizu. Zelo zanimivo jim je, ko vidijo denimo purana ali gosi. To se nam zdi super dodana vrednost naše ponudbe," je prepričana.
