Ko je bil danes 17-letni raper Neo Ciglar, ki nastopa pod umetniškim imenom Yung Vibe, še otrok, je oboževal Eminema, ki ga je poslušal njegov oče. "Old school, ulični rap" se je odražal tudi v besedilih, ki jih je pisal. "Na začetku sem pisal to, o čemer sem slišal rapati druge. Poslušal sem ameriške raperje, ki so govorili o pištolah in drogah. To se mi je zdelo kul. V prvih komadih se sliši, da pač repam o nečem, o čemer nimam pojma." Potem pa je slišal raperja z imenom Juice WRLD, ki je pripovedoval o sebi, svojem življenju in svojih čustvih. "To se mi je zdelo nekaj povsem drugega. Tudi sam sem se želel tako izpostaviti. Iz izkušenj vem, da mi je bilo zmeraj lažje, če sem slišal, da nekdo poje o tem, kar sem tudi sam doživel - recimo o prvih izkušnjah z ljubeznijo in zlomljenem srcu. To bi rad dal tudi jaz drugim. Morda to koga celo reši. Sem pa v zadnjih mesecih začel širše gledati na to, kaj hočem s svojo glasbo povedati - ne biti toliko izpoveden kot pripoveden. V glasbi želim biti kritičen in izpostavljati zgodbe."
Od tod tudi njegovo umetniško ime. Vibe, ker zmeraj želi prinesti dober "vibe" (vibracijo) v družbo, Yung pa po vzoru ameriškega raperja Lil Yachtyja, ki se predstavlja kot King of Teens, torej kralj mladine oziroma glas mladih. "To sem želel tudi jaz. Želel sem biti vibe mladih. Ker je bilo takih imen že veliko, sem iz Young odstranil o."
Oktobra letos je Ciglar izdal prvi mixtape z naslovom King of Teens in imel v Stari steklarski na Ptuju svoj prvi koncert. Da se je to zgodilo, gre velika zahvala Centru interesnih dejavnosti, pravi Ciglar. Tam so mu namreč od trenutka, ko je potrkal na njihova vrata z zamislijo o "špilu", stali ob strani. Letos je na Ptuju odprl vrata dvema svojima slovenskima vzornikoma, Emkeju in Drillu. Koncerta sta mu dala motivacijo, da je od junija do septembra trdo delal na svojem mixtapu, ki ga je nato predstavil v Stari steklarski. "Koncert je bil izjemen, nisem pričakoval, da bo prišlo toliko ljudi. Še manj pa sem pričakoval, da bodo na pamet znali moje komade. Prvič sem na kupu videl ljudi, ki me poslušajo. Neverjeten občutek je bil - stati na odru in opazovati, kako ljudje, ki jih vidim prvič, pojejo moja besedila," se spominja mladi glasbenik, ki trenutno obiskuje tretji letnik Gimnazije Ptuj.
Kot otrok je treniral več športov, a od nekdaj oboževal tudi "muziko". V osmem razredu si je kupil zvezek, v katerega je pisal kratke pesmi, ki jih je repal sebi ali družini. "Takrat še nisem snemal pesmi, potem pa sem poguglal, kako bi to lahko počel doma. Z denarjem, ki sem ga dobil za rojstni dan, sem si kupil mikrofon. Leto dni je stal v kotu, saj sem ugotovil, da mikrofon ni dovolj, ampak potrebujem še drugo opremo. Ko sem jo nakupil, sem se učil delati z različnimi programi. Prvega komada nisem posnel z mikrofonom, ampak s telefonom in žičnimi slušalkami. Odkar glasbe ne jemljem kot hobi, ampak kot investicijo za prihodnost, se to opazi pri rezultatih. Hitro sem začel objavljati na spotifyju, v dveh letih in pol sem objavil okrog 40 komadov."
V družbi kaosa kot najstnik ne veš, kje je tvoj prostor in kaj je tvoja naloga
V svojih pesmih, ki nastajajo tako v angleščini kot slovenščini, je kritičen do sodobne kulture potrošništva, nepotrebnih vojn, lakote, revščine. "Vse je posledica sistema, v katerem živimo. Želim izpostavljati elito, ljudi, ki upravljajo s svetom zaradi denarja, in vse nepravice, ki jih opazujem iz dneva v dan," razmišlja dijak.
To so teme, ki jih občuti tudi njegova generacija, je prepričan. Če bi moral izbrati eno besedo, s katero bi opisal, kako se on in njegovi vrstniki počutijo v svetu, bi izbral besedo izgubljeni, pripoveduje Ciglar. "Kot sodoben najstnik si vržen v družbo kaosa, v kateri ne veš, kje je tvoj prostor in kaj je tvoja naloga. Meni je morda lažje, ker imam glasbo in s tem pot, ki ji sledim. A gledam svoje prijatelje in druge ljudi podobne starosti, ki ne vedo, kaj bi - in se zato zatekajo v različne stvari, recimo droge. To se sicer dogaja v vsaki generaciji, a mislim, da je danes ob vseh informacijah, ki jih prinesejo družbena omrežja, kaosa, stresa in pritiska še več."
Sedemnajstletnik glasbi posveti večino svojega časa. Na začetku so bili doma skeptični, se spominja, toda ko je dalj časa vztrajal pri ustvarjanju in imel več nastopov, je pokazal, da misli resno. "Imam srečo, da sta moja starša razumevajoča. Nimam najlepših ocen, saj se ne nameravam vpisati na kakšno prestižno fakulteto, moji cilji so drugje. Morda bi se za kakšnega starša to grozno slišalo, toda jaz na glas povem, da je moja prioriteta glasba. Mislim, da mi lahko samo na tak način uspe. Ni plana B," je poti, ki si jo je začrtal, predan mladi Ptujčan.
