Že dokaj sterilno urejeno okolje podjetja Sonnenkraft nakazuje, da proizvodnja v objektu ni kot mnoge druge. Kombinacija laboratorijske sterilnosti, laserske natančnosti in manufakturne obrti je odraz filozofije podjetja, da sonce ni le vir svetlobe, pač pa temelj celotne filozofije. V času, ko svet preplavljajo poceni kitajski moduli, v tej avstrijski tovarni še vedno verjamejo v evropsko kakovost, natančnost in vztrajnost.
Podjetje, ustanovljeno leta 1991, je zgodbo začelo s solarnimi kolektorji za ogrevanje vode. Danes izdelujejo celovite rešitve za toploto, vodo in elektriko – od klasičnih fotovoltaičnih panelov do ograjnih in fasadnih sistemov, ki se neopazno zlijejo z arhitekturo.
"Ko smo začeli, je bil to skoraj hobi," pravi Rudolf Frank, vodja upravljanja proizvodnje, "danes smo eden zadnjih evropskih proizvajalcev modulov. A dejstvo, da vztrajamo, dokazuje, da obstaja pot, ki ni odvisna od Azije." Njihovi moduli nastajajo pod blagovno znamko Kioto Solar.
Natančnost v tisočinkah milimetra
Proizvodni obrat v Šentvidu ob Glini deluje v treh izmenah, pet dni v tednu – od ponedeljka zjutraj do petka pozno zvečer. Izdelajo več kot 400 modulov na izmeno, kar pomeni tisoče sončnih panelov na teden. "Naša stopnja napak je zelo nizka, manj kot odstotek," pravi Frank in doda: "A če modul ni popoln, ne gre iz tovarne. Naš cilj ni kvantiteta, ampak dosledna kakovost."
Vsaka sončna celica, debela le 150 mikronov, je tako tanka kot človeški las. Zaradi občutljivosti materiala je proizvodnja skoraj kirurški postopek: celice režejo z laserjem, spajkajo v serije in zložijo v popolno mrežo 108 polcelic. V tem delu proizvodnje večino dela opravijo roboti, človeški dejavnik tukaj je predvsem nadzorne narave.
Posamezni fotofoltaični modul zdaj proizvede okoli 450 vatov, minimalna odstopanja so mogoča, pri večjih mora modul v izboljšanje, pri še večjih celo v reciklažo. Bo pa zmogljivost modulov že prihodnje leto narasla na 520 vatov, saj uporabljajo novo generacijo celic z večjo učinkovitostjo, hkrati bodo malce narasle tudi dimenzije modulov.
Sonnenkraftove linije so opremljene s sistemom umetne inteligence, ki s pomočjo elektroluminiscenčne kontrole preverja kakovost spajkanja in razvršča izdelke po razredih. "Če senzor zazna napako, se modul avtomatsko premakne v poseben del linije za ročni pregled. Nič ne uide," pravi Frank in pokaže zaslon, kjer kamere spremljajo vsako spajko in vsako celično vezje.
Moduli, ki zdržijo snežne obremenitve in tudi večjo točo
Na področju robustnosti Sonnenkraft odstopa od množice azijskih izdelkov. Namesto ultratankega stekla uporabljajo debelejše 3,2-milimetrsko sprednje steklo in močnejši aluminijasti okvir, kar omogoča večjo odpornost proti snegu, vetru in toči.
"Na avstrijskem Koroškem lahko sneg pritisne z močjo do štiri kilonjutone (kN) na kvadratni meter," pravi Rudolf Frank, "to pomeni več kot 300 kilogramov teže na kvadratni meter modula. Naši paneli to brez težav zdržijo."
Vsak modul mora prestati visokotlačni preskus, kjer se simulira dolgotrajna obremenitev snega in ledu. "Zaradi debelejšega stekla so naši paneli nekoliko težji, a zato delujejo tudi po 30 letih brez poškodb," pravi.
Zgodovinski podatki podjetja govorijo zase: moduli, proizvedeni leta 2003, še vedno delujejo. Izgubili so le dvanajst odstotkov zmogljivosti – torej manj, kot predvideva 25-letna garancija. "Realno lahko pričakujemo, da bodo delovali 35 ali celo 40 let," poudari Frank.
Krožno razmišljanje: recikliranje prihodnosti
Sonnenkraft že zdaj načrtuje, kaj se bo zgodilo z moduli čez štiri desetletja. "V preteklosti je industrija uporabljala polietilensko folijo EVA, ki se pri razstavljanju ne da ločiti od celice oziroma bi za to potrebovali izjemno visoko temperaturo. Mi smo jo zamenjali s POE-folijo, ki se topi že pri 250 stopinjah Celzija in omogoča ponovno uporabo solarnih celic," razlaga Frank.
Podjetje sodeluje v evropskem projektu, kjer razvijajo tehnologije za popravilo in ponovni cikel fotovoltaičnih panelov. "Tudi vse plastike, ki jih uporabljamo, so brez fluoroogljikov in drugih škodljivih dodatkov – to smo uvedli deset let pred tem, ko je postalo zakonsko obvezno," dodaja ponosno.
Sonnenkraft Campus: Vizija sončne prihodnosti na ogled in preizkus
Na robu Šentvida ob Glini nastaja Sonnenkraft Campus, ki združuje tehnologijo, estetiko in vizijo Sonnenkrafta. Gre za prvo doživljajsko središče za sončno energijo v Avstriji – prostor, kjer si lahko obiskovalci ogledajo vse mogoče aplikacije solarnih tehnologij: od barvnih fasad in balkonskih ograj do ograjnih sistemov z vgrajenimi optimizatorji, ki preprečujejo izgubo moči v delni senci. "Vsak panel ograje deluje samostojno – če na enega pada senca, drugi za razliko od zaporedno vezanih modulov še vedno proizvajajo energijo," razloži Frank.
Na kampusu so na ogled tudi nadstreški za avtomobile, terase, balkoni in fiksne solarne fasade, ki dokazujejo, da pridobivanje sončne energije ni nujno del industrijske infrastrukture, temveč lahko postane domena arhitekture. Neverjetno se zdi, kako elegantno delujejo fasadni paneli v različnih barvnih odtenkih; rdečkasti toni sicer pomenijo še nekoliko slabši izkoristek od na primer modrih tonov, sicer pa velja, da ti elegantni paneli proizvedejo osem do dvanajst odstotkov manj energije v primerjavi s konvencionalnimi paneli.
Polnilni park Tesle in Smatricsa za električne avtomobile že deluje, polnilni park z izjemno hitrimi polnilnicami za tovornjake še nastaja.
Zakaj Evropa potrebuje lastne panele
Evropska unija si je z zakonodajo Net-Zero Industry Act zadala cilj, da bo do leta 2030 sposobna proizvesti vsaj 40 odstotkov lastnih potreb po zelenih tehnologijah. Tehnologije, ki jih zakon spodbuja, vključujejo sončne tehnologije, tehnologije vetrne energije na kopnem in obnovljivih virov energije na morju, tehnologije baterij/shranjevanja, toplotne črpalke, vodik, bioplin, zajemanje in shranjevanje ogljika ter jedrske tehnologije.
Podjetja, kot je Sonnenkraft, s tem dobivajo nov zagon. V Italiji že obstaja shema Transizione 5.0, ki podjetjem omogoča davčne olajšave, če v projektih uporabljajo evropske komponente. "Naši moduli zdaj skoraj v celoti odhajajo v Italijo, kjer so podjetja začela resno dajati prednost evropskemu poreklu," pravi Rudolf Frank.
Z lokalno proizvodnjo Evropa ne pridobiva le energije – temveč tudi tehnološko suverenost, delovna mesta in krajše dobavne verige. Je pa razmerje moči še zmeraj na strani azijskih proizvajalcev. "Največji kitajski proizvajalec izdela v dveh tednih toliko panelov, kot smo jih mi v dvajsetih letih. A razlika je v tem, da pri nas vsak panel poznaš po imenu – in da zdrži celo življenje," še pravi Rudolf Frank.
