O dveh sicer nepovezanih primerih izločitve nepremičnin iz premoženja podjetij poročamo v zadnjih dveh dnevih v Večeru. Skupno pa jima je, da sta povezana s tujimi lastniki. Pojdimo po vrsti. Mariborski Primat s 120-letno tradicijo izdelave vrhunske kovinske opreme je po menedžerskem lastninjenju obstal v precepu med privlačnostjo njihovih lastniških vložkov in razvojem ter investicijami podjetja. Z današnje perspektive je mogoče reči, da je bilo tudi iskanje strateškega partnerja podrejeno prvemu cilju. To se je razgalilo ob prvem poljskem poskusu prevzemanja, ko so prevzemniki svoje zlote ponudili le polovici "pravih" lastnikov. Ob čemer je druga polovica vložila vse napore, da je ta "sovražni" prevzem preprečila.
A kot kaže, je druga, švedska ponudba zadovoljila vse. Švedi so še lani oktobra zagotavljali, da bodo poskrbeli za razvoj mariborske lokacije, ki je v družbeniških igricah nekoliko zastala. Tudi zato, ker je prostora za širjenje proizvodnje v srbski tovarni v Baljevcu trikrat več kot v Melju. In to je poleg delovnih razmer glavna bojazen zaposlenih. Čeprav Švedi zagotavljajo, da niso kupili tovarne zato, da bi jo zaprli, prodajno-najemna pogodba po sistemu "prodaj in najemi nazaj", sklenjena le sedem mesecev po prevzemu, dodatno vznemirja zaposlene. Najprej so vodilni prodali podjetje, novi prevzemnik pa še vse nepremičnine in zemljišča, ki jih poslej najema in plačuje s tekočimi prihodki, ki jih ustvarja še okoli 90 zaposlenih. Ob tem se poraja tudi vprašanje, ali bo kupnina res šla v razvoj obeh lokacij, mariborske in srbske, in ali bo porabljena tudi za zniževanje zadolženosti ter morda za delno kompenzacijo prevzemne premije.
Zaposleni zaskrbljeno spremljajo nepremičninsko siromašenje podjetij
Hrvaški lastniki Mercatorja te dni prenašajo vse nepremičnine in zemljišča na novo podjetje, najboljši sosed pa bo za opravljanje svoje dejavnosti poslej prav tako plačeval najemnino, baje celo tržno. Ob bistveno nižjem osnovnem kapitalu, ki ob izgubi v zadnjih letih na plan postavlja tudi problem plačilne sposobnosti. V Mercatorju mirijo, da se bodo poslej neobremenjeni nepremičnin ter dolgov do bank in lastnika lahko osredotočili le na trgovsko dejavnost. Da imajo ločeno upravljanje nepremičnin tudi drugi trgovci v Sloveniji, a ti teh niso gradili ali kupovali.
Z današnjega zornega kota je jasno tudi, zakaj se je Mercatorju tako mudilo z zapiranjem trgovin. To je vznemirjalo tudi na stotine zaposlenih, ki so morali na druga delovna mesta ali v mehko upokojitev. Preko šest tisoč pa jih zaskrbljeno spremlja zadnje spremembe in nepremičninsko siromašenje Mercatorja v upanju, da bodo zagotovila delodajalca o boljši prihodnosti držala. Ob čemer hrvaški lastniki še vedno ne razumejo povsem vloge svetov delavcev, ki jih onkraj meje ne poznajo. In da tako očiščenega Mercatorja ne bodo prodali. Upajo tudi, da Mercator ne bo ostal le lupina v rokah hrvaškega holdinga, saj so novi akt o ustanovitvi izkoristili tudi za to, da skorajda o vsem odloča Fortenova.
