Ni je države, ki se ne bi (rada) pohvalila s športnimi uspehi, a Slovenija je po skromnih poporodnih začetkih nedvomno športni fenomen, sploh glede na število prebivalcev. Geografske parametre smo znali izkoristiti v svoj prid: skromen košček podalpskih klancev smo izkoristili za dominacijo v zimskih športih, pljunek morja, turistično jezero in nekaj brzic za olimpijske medalje, v genih imamo "jugoslovansko" afiniteto do ekipnih športov in počasi bo zmanjkalo posamičnih, v katerih ne bi imeli narodnega heroja, če ne kar globalne superzvezde.
Četudi prostovoljstvo, na katerem je slovenski šport v preteklosti (z)gradil temelje, v vseobsegajočih zahtevah sodobnega sveta zamira, pa davkoplačevalci z izdatnim financiranjem to gospodarsko panogo ne le ohranjamo pri življenju, pač pa v svetovnem vrhu. Seveda tipično denarja ni nikdar dovolj, a številke pravijo, da finančna podpora športu podira mejnike: športno ministrstvo je lani podprlo rekordnih 141 športnoinfrastrukturnih projektov v državi, Fundacija za šport pa bo v letu 2026 razdelila rekordnih 14,5 milijona evrov.
Tipično denarja ni nikdar dovolj, a finančna podpora športu podira mejnike
Prav te številke opogumljajo politike, da si ob uspehih ali otvoritvah športnih objektov pripenjajo največje zasluge, roke dvigujejo najvišje v zrak, v slavnostnih govorih uporabljajo najbolj vznesene besede in se v odnosu do športnikov predstavljajo kot njihovi največji zavezniki. Pa četudi le kanalizirajo denar državljanov, ki jih šport zanima ali pa tudi ne. Posredno financiranje infrastrukture, zvez, klubov, programov ter plač športnikov in trenerjev nam tako legitimno omogoča tolčenje po prsih ob vseh športnih uspehih, pa tudi razumno kritiko, če kak košarkarski milijonar ob reprezentančnem uspehu od nas zahteva še več zelencev ali nas rokometni as žali z nazivom "kavčarji", ker se ne ukvarjamo z njegovim poklicem.
Kljub rekordnim vsotam in projektom pa je lahko vselej predmet debate, kaj podpreti in v kolikšni meri oziroma česa ne. Ideja, da bi kot država favorizirali in finančno izdatneje podprli le izbrano peščico športov, je, k sreči, zamrla. Prav pestrost številnih panog bogati Slovenijo, omogoča raznolikost ukvarjanja s športom, a hkrati tudi drobi finančno pogačo. Nemalo disciplin v svetovnem vrhu tako ohranjajo starši, ki na otroke prenašajo svojo ljubezen do panoge. Tako je nastal Luka Dončić. Pa Anže Kopitar. Tudi Tim Gajser in Jan Pancar. Bratje in sestra Prevc, Peter Kauzer, Vasilij Žbogar, Toni Vodišek ... Tu pa je še na stotine drugih vrhunskih športnikov, ki so jih starši financirali le iz ljubezni, čeprav sami v športu niso bili dejavni.
Danes je svet drugačen kot pred 30 leti. Izbire ponudnikov športnih programov je več, starši se ob poplavi oglasov izgubijo. Prometa je več, otroke je treba razvažati. Stroški so enormno narasli, nekatere panoge so finančno nedosegljive za vse. Izbire opreme je več, otroci si, tudi zaradi pritiska vrstnikov, želijo le najboljših blagovnih znamk. Nič čudnega, da so po vsem tem slalomiranju med ovirami včasih tudi ambicije staršev previsoke. A dokler nam je mar za mlade in šport, se za prihodnje uspehe ni treba bati. Ko vnema usahne, je čas za alarm.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
