Slovenska ulica je dolga skoraj pol kilometra in jo lahko razdelimo na tretjine. Poteka od Grajskega trga z legendarno Astorio in nekdanjim hotelom Orel, kjer je danes trgovina poljskega modnega podjetja, in je do križišča z Gosposko ulico najbolj živahen del z največ sprehajalci. Potem pa, kot da se vzpostavi nevidni zid, četudi je pešcona vse do križišča z Gledališko ulico. A je podoba v tem delu drugačna, več je zaprtih prostorov in zapuščenih stavb. Nato po ulici steče enosmerni avtomobilski promet in se konča s hišno številko 44 na križišču s Strossmayerjevo.
Ob brskanju po arhivskih fotografijah vidimo, da je Slovenska skozi čas doživela velike spremembe. Po njej so še konec osemdesetih let vozili avtomobili, imela je tudi robnik in pločnik. S tega vidika je zdaj prijaznejša za pešce, a obenem deli usodo ostalih ulic v središču mesta. Tudi njo tolče pomanjkanje parkirnih mest. Ulica čuti vsesplošno nezadovoljstvo z dogajanjem v mestu, ki ga mnogokrat povzamejo odgovori, "saj pa ni nič v mestu, po kaj naj hodim". A v ulici delujejo številni gostinci, obrtniki, pa tudi skriti biseri, ki jih odkriješ, ko zaviješ z ustaljenih poti.
Ulica je pol leta brez sonca
Če se najprej posvetimo prvi tretjini. Matevž Ulrih je z Mal'co mimogrede začel pred osmimi leti. "Super je Slovenska ulica. Prvič, ker je slovenska," pravi. Njeno ime priča, da je bil v srednjem veku dobršen del mariborskega prebivalstva slovenski. Izpostavi, da se je v hiši na vogalu Slovenske in Tyrševe ulice leta 1827 rodil Wilhelm Tegetthoff, avstro-ogrski viceadmiral. Ulrih se odlično počuti v Slovenski. Pelje dolgoročno zgodbo, kar mu omogoča tudi lastniški lokal. Ulica je čez dan pretočna, tranzitna, na njej so sprehajalci, daleč od tega, da bi samevala.
"Marsikdo niti ne ve, kaj se dogaja. Ljudje nimajo odprtih oči in samo 'šibnejo' skozi. To me žalosti in želim si, da bi spremenili odnos," razmišlja Ulrih in dodaja, da je marsikdo kritičen do ulične infrastrukture, glede na to, da se marsikaj v mestu olepšuje, čeprav meni, da je to še najmanj. Bolj ga skrbi, da je ulica zelo ozka. "Od oktobra do marca na ulico ne posije sonce, zato sem v okviru participativnega proračuna predlagal, da bi na strehe dali večja ogledala, ki bi usmerjala svetlobo na ulico. To sem prvič videl v Salzburgu," je dodal. Pozvali so ga, naj poda tehnične rešitve, pa pravi, da on ni iz te stroke, se mu je pa zdelo zanimivo: "Ideja, ki bi mogoče dodatno vdihnila življenje ulici."
V iskanju zlate niti
"Slovenska ulica se od leta 2009, odkar delam tu, ni veliko spremenila. Dokler so bili tukaj Nordsee, Tommy Hilfiger, Naf Naf, je bila precej živa, nato so se pač določene trgovine v višjem rangu zaprle. Od takrat se ni kaj novega razvijalo. Sami smo poskušali, a je bilo to solistično in zato neuspešno, saj nismo našli zlate niti. Za to bi potrebovali skupno povezanost, ki jo naj opravlja ali občina ali zavod za turizem. V tujini imajo izdelane načrte, kaj z mestom. Lahko pogledamo tudi bližje, proti Ljubljani, kjer imajo zlato nit. Ali je to delovni čas, urejenost izložb, urejenost pročelij ... To manjka, ta enotnost," razmišlja frizer Manó Kolarič in dodaja: "Mestno jedro bi moralo imeti znamke višjega ranga. Živeti mora na drug način kot nakupovalni center. Mi pa imamo, na žalost, vedno večje probleme s parkirnimi mesti. Res je, da se morajo spremeniti navade ljudi, ki jih usmerjamo v garažne hiše, a tam tudi ni dovolj prostora za vse." Na Europark ne gleda kot na krivca za upad življenja v središču mesta, pač pa meni, da bi se morali z nakupovalnim središčem še bolj povezati, recimo z manjšim avtobusom.
"Mestno jedro bi moralo imeti znamke višjega ranga. Mi pa imamo, na žalost, vedno večje probleme s parkirnimi mesti"
Med nekajminutnim pogovorom po ulici večkrat zapelje policijski avto. Na Policijski upravi Maribor pojasnjujejo, da na območju Slovenske ulice letos vloma niso beležili, je pa bilo marca več vlomov v središču mesta. "Vlomi so v vsakem mestu, Maribor ni nobena specifika. Jaz se v Mariboru počutim varno," je jasen Kolarič.
Odvisni drug od drugega
Vsak zaprti lokal občutijo ti, ki delajo, zato so veseli, da je Astoria spet odprta, pa čeprav je lahko nekdo skeptičen do zgodbe z novim podnajemnikom. Tudi v prostorih kultnega Čajeka je zaživela nova čajnica, kavarna in Vapehouse. "Zdaj je malo boljše," pove prodajalka Anita Rokavec iz trgovine Elegance. Opiše, da so ljudje spremenili svoje nakupovalne navade, vsaj kar se njihove ponudbe tiče: "Včasih so bile stalne stranke in zveste eni trgovini, sedaj cene primerjajo in se šele nato odločijo, glede na to, kje je bolj poceni." Njena sodelavka Tatjana Sabo se strinja, da je promet še upadel, odkar se je podaljšalo plačilo parkiranja s 17. na 19. uro. "Že tu smo stranke izgubili, če pa bo ob sobotah parkirnina, jih bo še manj. Za parkirnino se mimogrede porabi 2 ali 3 evre, raje gredo v nakupovalni center, pa jih tam porabijo," je prepričana.
Slovenska ulica je čez dan precej živahna, ljudje posedajo v kavarnah, polna je mladih, ki hitijo proti šolam ali domov. Posledično se pozno popoldne ulica umiri in je prazna. A prav v mladini vidi priložnost nov podjetnik v ulici. Še čisto sveža je nova pekarna, ki je odprla vrata v zgradbi nekdanje banke. "Ulica je po naših predvidevanjih prava. Je frekventna in dobro locirana, v bližini so šole, pot pelje proti železniški in avtobusni postaji. Življenje v ulici ni odvisno od ponudbe na ulici, ampak smo mi odvisni od ljudi, če smo v stanju ponuditi artikle, ki zanimajo ta trenutek predvsem mlajšo generacijo," razlaga Dušan Dermota, direktor podjetja N-sfinga, ki nadaljuje pot nekdanje pekarne Orehek.
Nov teden, nova ulica
V seriji člankov o ulicah v središču Maribora smo že izmerili utrip na Partizanski cesti, v Gosposki ulici in na Koroški cesti. Sledijo še zgodbe iz Jurčičeve, Vetrinjske in Poštne ulice. Preverili bomo, kako živijo tamkajšnji ponudniki blaga in storitev, koliko je še klasičnih trgovinic in zakaj mnoge odhajajo, pa tudi, zakaj je toliko praznih lokalov in kaj v centru sploh še uspeva.
So v centru, ampak niso
Od križišča z Gosposko in Tyrševo ulico Slovenska pokaže drugo lice. Propadajoče stavbe zaradi nerešenih lastniških vprašanj in razpršenega lastništva ter prazne prostore. Sem ne zavijejo turistične poti, tudi vodiči se ji izognejo. "Tu je mrtva cona. Mi na tej strani pravimo, da je tam berlinski zid. Smo sicer v centru, ampak nismo," razlaga Branko Pristovnik iz Bistroja Arty.
Enako mnenje deli Barbara Krznarič iz frizerstva, ki je tukaj že skoraj 50 let, in dodaja, da so pozabljeni, ne samo od Mariborčanov, tudi od občine. Opozori na slabši odnos do tega dela ulice, saj pravi, da nimajo ustrezne razsvetljave, pred salonom na cesti pa že nekaj časa luknjo, ki je nihče ne popravi: "Tu smo popolnoma odmaknjeni, kot da ne spadamo sem." Kritična je do ponudbe v mestu, za katero meni, da že dolgo ni več takšna, da bi premamila k obisku. Saj bi sami kaj uredili, polepšali s cvetličnimi koriti, a občina zaračuna vsak centimeter, če na cesti kaj postaviš, pove Pristovnik.
Kavbojsko ulico bi skril s trumpovsko čepico
V najslabšem stanju je zgradba na hišni številki 26, a tudi zgradba, kjer sta številki 22 in 22 a, ni videti veliko bolje. Več je praznih poslovnih prostorov. Že nekaj časa je zaprta bližnja, nekoč znana čistilnica, občina išče najemnika. V neposredni bližini je vietnamska restavracija, a je trenutno zaprta zaradi kolektivnega dopusta. Kakšna trgovina sicer obstaja, a so vrata, kljub drugačnemu delovnemu času, zaklenjena. Tudi Opera bar je trenutno zaprt. "Z majem ponovno odpremo, ker smo odvisni ob obiska turistov, ki najamejo naše sobe. Sam lokal pa nima dovolj domačih gostov, da bi lahko obratoval. Tu je res močan pretok ljudi, ampak samo tranzit šolarjev, ki se pri nas niso ustavili, kot da so se bali vstopiti," razlaga Jernej Lipnik.
Na sosednji Slovenski 21 so v etažah uredili stanovanja, pravi Matjaž Knez iz podjetja Wegraz-Slo, ki je delni lastnik stavbe. V sedaj še praznem pritličnem poslovnem delu pa lastnik Aleš Žurga išče najemnika. A bo počakal še par mesecev, saj bodo lastniki skupaj na celotni stavbi uredili novo fasado. Da ne bo kot kakšna druga hiša, preklana, z urejenim le delom fasade. To izpostavi prodajalec klobukov Jožef Marzidovšek: "Spodaj so lokali zasedeni, zgoraj pa vse propada. To so privatniki pokupili, potem pa niso davčno obremenjeni, če je prazno." Katero pokrivalo bi opisalo ta del ulice, klobučar odgovarja: "Vse skupaj bi pokril z eno streho in skril." Nato pa vendarle pojasni, da s "trumpovsko čepico", ki si jo še poševno čez glavo povezne, "ker je takšna kavbojska ulica".
"Za nas idealna ulica"
Pot pelje mimo Andreanuma. Lastnik poslovne stavbe, avstrijsko podjetje Trivium, ki imajo v lasti tudi Slavijo, so z zasedenostjo zadovoljni, odgovarjajo, da ta presega 90 odstotkov razpoložljivih kapacitet. Od uličnih lokalov sta nezasedena dva, pri čemer dodajajo, da imajo za enega že rezervacijo. Ena od najemnic je Katja Vidovič z butično trgovino z oblačili za ženske Avocado: "Nam je Slovenska ulica pisana na kožo, ker ni tako obljudena kot Gosposka ulica, ki velja za glavno ulico v mestu. Nismo želeli biti vsem na očem, ampak smo si za našo trgovino želeli malo več intime."
Katja Vidovič pove, da so na lastni koži izkusili, da je z dobro ponudbo mogoče spremeniti ustaljene poti ljudi: "Ker k nam pridejo stranke načrtno in jim ni težko zaviti v stransko ulico. To, da nas pa še vsi Mariborčani ne poznajo, pa vidim zgolj pozitivno, ker to pomeni, da še nismo dosegli svojega vrhunca."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
