Zahajanje v družbo je bilo nekdaj del vsakdana znanega mariborskega pevca Jožeta Koblerja, ki je letos praznoval 82 let. Med srečanji v mestu sva tudi midva utrjevala najino poznanstvo in kramljala o vsakdanjih temah, seveda tudi o zabavni glasbi, v kateri je pustil globok pečat. V zadnjih letih so srečanja malone usahnila, kajti Jožeta so pestile zdravstvene težave.
Nedavno sem ga obiskal na njegovem domu v Razvanju pri Mariboru, ki si ga je zgradil s soprogo Ivanko, poklepetala sva o tem in onem in obudila spomine na njegovo pevsko in življenjsko pot. O obeh sem tudi poročal za Večer. Prav tako o pesmi Še eno rundo daj, točajka, ki ga je izstrelila med slovenske pevske zvezde. Pesem je ponarodela in jo je pogosto slišati na valovih slovenskih radijskih postaj, podobno kot še nekaj njegovih najbolj popularnih pesmi, denimo Ti si vse, kar imam, Spomin na Marjano, Ti si edina za me, Vse bi zate dal, Dan, ki ga zamenjala je noč, Pohorje zeleno, Dišeči poljub prve ljubezni, Črke lažejo, Dala si mi vse ...
"Ali veste, kako je nastala Še eno rundo daj, točajka?" je presenetil z vprašanjem. Pojasnil je počasi, s kratkimi presledki, da je zbral misli, a dovolj razločno in razumljivo. "Ko sem bil mlajši, sem bil pogosto v Mariboru, večkrat sem se v mestu srečal ali se dogovoril za srečanje s Srečkom Niedorferjem, tedanjim Večerovim novinarjem, urednikom in odličnim tekstopiscem številnih ponarodelih pesmi. Bila sva prijatelja, najinim klepetom ni bilo ne konca ne kraja, obvezno pa so se začeli in končali o narodnozabavni glasbi," Jože pove za uvod. In nadaljuje: "Ob nekem slučajnem srečanju blizu tedaj znanega in priljubljenega bifeja Bobi v neposredni bližini časopisne hiše Večer sem Srečku mimogrede navrgel, češ, napiši nekaj zame, in ker sem se spomnil, da se je popivanje v omenjenem bifeju, v katerega sem tudi sam zahajal, običajno končalo s 'še eno rundo ...', sem Srečku omenil, da bi to lahko bila iztočnica za pesem. In glej ga, zlomka, čez nekaj dni je bilo besedilo nared, bilo mi je zelo všeč. Uglasbil ga je Edvin Fliser in leta 1989 sem pesem prvič zapel na festivalu Vesela jesen in osvojil drugo nagrado občinstva," doda. "V čast mi je bilo, da sem jo pozneje zapel na številnih prireditvah, in v veliko veselje, da sem jo večkrat zapel pred tekmami vijoličastih ali med odmorom na stadionu Ljudski vrt. To so nepozabni in dragoceni spomini."
Pogovarjala sva se tudi o drugih rečeh, predvsem pa o njegovem zdravju, potem ko se mu je po dveh nesrečah življenje obrnilo na glavo. Najprej si je pri smučanju hudo poškodoval glavo, zaradi česar je bil nekaj časa v komi, nato pa je med dopustovanjem na morju padel, se spet udaril v glavo in posledice obeh nesrečnih dogodkov so vedno bolj vidne. "Diagnoza je AIzheimerjeva bolezen," je povedal, ko je še bolj podrobno opisal nesreči, ki sta močno načeli njegovo zdravje. "Nisem več za družbo, nisem za nikamor, zato sem večidel doma, pogovarjam se s soprogo - poročena sva že 55 let -, ki mi je v veliko oporo. Dneve si krajšam s poslušanjem glasbe, seveda tudi svojih pesmi, in branjem Večera, na katerega sem naročen že 54 let. Preberem ga pozorno, od prve do zadnje strani, sem pa nervozen in tudi jezen, če dostava zamuja. Branje Večera je zame obred," pojasni.
"Ko je čas za delo na vrtu, pomagam soprogi, kosim travo, oblikujem grmovnice, živo mejo in še kaj, saj je telesna aktivnost v mojih letih zelo pomembna. Tu in tam grem na sprehod po poteh blizu hiše. Avtomobila ne vozim več, zaradi bolezni mi namreč niso podaljšali vozniškega dovoljenja, kar sem težko sprejel. Tako me na zdravniške preglede, po opravkih in na obiske k sorodnikom vozi soproga," še deli o svojem življenju.
