Minulo soboto so v razstavišču Lutkovnega gledališča Maribor v sklopu festivala Poletni lutkovni pristan odprli razstavo Lutkovno gledališče Kobanci, Kamnica in se z njo po svoje poklonili spominu na nedavno preminulega mariborskega lutkarja in vsestranskega kulturnega delavca Tineta Varla. Veliko predstav LG Kobanci v 70. in 80. letih preteklega stoletja je namreč nastalo v njegovi režiji, lutkam pa je podobo vdihnila njegova soproga Breda Varl.
Kulturno-umetniško društvo Kobanci je sicer začelo delovati že v 30. letih preteklega stoletja in sicer s pevskim zborom in kasneje z dramsko skupino. V 60. letih se je v društvu razvila tudi lutkovna dejavnost, saj je bila v sezoni 1960/61 ustanovljena lutkovna sekcija. Sprva jo je vodila vzgojiteljica Jožica Roš, lutke pa je prispeval Anton Jezovšek. Prostore so imeli v starem kulturnem domu, tam sta bila tudi delavnica in skladišče lutk. V 70. letih je vodenje skupine prevzel Erih Kosem, predstave so postajale umetniško zahtevnejše, pri njihovem ustvarjanju pa so sodelovali tudi profesionalni umetniki: režiserji, scenografi, glasbeniki. Predstave so denimo režirali Erih Kosem, Tine Varl, Jože Vozny, Mišo Petrovič, Bojan Čebulj, Neva Ketiš in Danilo Vranc, likovno podobo predstav so poleg zakoncev Varl prispevali Zdenko Majaron, Miroslav Melena, Nataša Prosenc in Danilo Vranc, glasbo so pisali Urban Koder, Boris Rošker in Jani Golob. Kamniški lutkarji pa niso nastopali le v domači dvorani, temveč so gostovali po vrtcih, šolah in podjetjih po vsej Sloveniji, na festivalih po Jugoslaviji in v tujini. S festivalov so se redno vračali z najvišjimi nagradami.
Odprtja razstave se je udeležilo tudi nekaj nekdanjih kamniških lutkarjev: Manica Skelin, Neva Ketiš, Mišo Franič, Oton Pastirk in Maja Pirš. Mnogi med njimi so v skupini delovali od osnovnošolskih let do konca študija, še več jih je sodelovalo le nekaj sezon. Obudili so številne spomine na druženje, ki je zaznamovalo njihova mlada leta in nekatere tudi usmerilo na poklicno pot. "Največji razvoj je LG Kobanci doživelo, ko sta se mu pridružila Breda in Tine Varl," je izpostavila Neva Ketiš, "ker je Tine postavil zelo visoke standarde pri animaciji. Bil je lutkar od glave do pete, s širino, in je tudi od nas zahteval kvaliteto." Pritegnil pa je tudi druge ustvarjalce, na primer znanega češkega scenografa in arhitekta Miroslava Meleno, ki je v letih 1980 in 1981 deloval kot scenograf v Mariboru in je nato tudi za Kamničane naredil sceno in lutke za nekaj uprizoritev. Tone Partljič je zanje napisal besedilo za predstavi Špela, Pika in Bambina ter Flosarji in dravske vodovnice. S svojimi predstavami so Kobanci vidne uspehe dosegali tudi na regionalnih in republiških srečanjih lutkovnih skupin, gostovali so na primer v Bugojnu in Prizrenu, na avstrijskem Koroškem, v nemškem Marburgu in še kje. "Med amaterskimi lutkovnimi skupinami smo bili zagotovo v vrhu po kakovosti," so prepričani sogovorniki.
Za zelo kakovostne uprizoritve kamniških lutkarjev se je začela zanimati tudi RTV Ljubljana in jih nekaj posnela ter predvajala v otroškem programu. Manica Skelin izpostavi Zvezdico Zaspanko, Žogico Marogico, Kozo Liziko. Leta 1976 pa so v prostorih LG Kobanci posneli tudi lutkovno serijo LG Maribor Zverinice iz Rezije.
Sogovorniki se spominjajo, da je bilo v skupini vedno vsaj petnajst članov. "Prihajali so tudi mlajši, nekateri so ostali samo kako leto, drugi smo vztrajali še tedaj, ko smo bili že v službi," pravi Manica Skelin. "Smo pač vadili ponoči," doda Mišo Franič, "dobili smo se zvečer in potegnili. Pred premiero smo včasih dokončevali lutke do polnoči ali še dlje." "Še čez praznike smo vadili, nič nam ni bilo težko," mu pritrdi Skelinova. "Sodelovali smo pri kompletnem ustvarjanju predstave, izdelovali lutke, barvali sceno, pomagali režirati, skrbeli za luči in zvok, na gostovanja smo se vozili v svojih avtomobilih. Naučili smo se timskega dela, ker samo dober tim lahko naredi dobro predstavo," pa poudarja Neva Ketiš.
Spominjajo se še, da so besedila predstav vedno izvajali v živo, le glasbo so imeli posneto. "Razen ko je Oton v živo igral partizanske pesmi na harmoniko," doda Mišo Franič. Ketiševa pa omenja, da so različni režiserji uporabljali tudi različne lutkovne tehnologije in so se tako razvijali tudi animatorji: "Začeli smo z ročnimi lutkami za paravanom, kasneje smo uporabljali javajke, pa tudi marionete in senčno gledališče." Oton Pastirk pri tem izpostavi, da je Neva Ketiš za lutkovno ustvarjanje prejela tudi Severjevo nagrado, Lutkovno gledališče Kobanci pa je leta 1991 dobilo Glazerjevo listino Mestne občine Maribor.
Pobudo za razstavo je dal nekdanji predsednik KS Kamnica Janko Heričko, ki je leta 2008 ob rušitvi starega kamniškega kulturnega doma prevzel v hrambo ves preostali fundus. "KUD Kobanci je bil takrat v mirovanju in nikogar ni bilo, ki bi shranil stare lutke. Sam sem že kot osnovnošolec užival ob gledanju njihovih predstav in škoda se mi je zdelo vse to bogastvo zavreči," razlaga Heričko. "Lani ob dnevu Maribora so me poklicali z mariborske občine, ali bi lahko ob tej priložnosti pripravili kaj o KUD Kobanci. V enem dnevu smo z Nevo Ketiš in Mišem Franičem v Mali dvorani Kulturnega doma Kamnica pripravili lepo razstavo, med katero je Neva tudi oživila eno od lutk in z njo pozdravila obiskovalce. Tako smo se odločili, da podobno razstavo letos postavimo na Poletnem lutkovnem pristanu," je pojasnil sogovornik. Vesel bi bil, če bi v Kamnici našli prostor, kjer bi bile lutke stalno razstavljene in bi tako tudi prihodnje generacije spoznavale bogato kulturno dediščino kraja.
