Z golobi je začel prijateljevati že kot osemletni otrok - in od takrat mu te ptice veliko pomenijo. "Z očetom sva takrat obiskala sorodnike pri Kutini na Hrvaškem. Ti so imeli golobe, bili so mi zelo všeč, kar so tudi opazili in mi jih podarili štiri, rekoč, da so pasme prevrtači. Na podstrešju našega bloka mi je oče uredil golobnjak in tako se je začelo," se spominja prvih stikov z golobi.
Hitro je spoznaval življenje golobov - od tega, kolikokrat na dan jih je treba hraniti, koliko hrane in vode potrebujejo do tega, kako pomembno je čiščenje golobnjaka. "Pozneje sta mi golobarja Mlakar in Jemenšek podarila nekaj golobov pismonoš - in ko sem bil star štirinajst ali petnajst let, sem prodal prevrtače in v Belgiji kupil pismonoše. Iz leta v leto sem povečeval njihovo jato in zdaj jih imam okrog 70, domujejo pa v štirih golobnjakih na podstrešju bloka. Največ sem jih kupil v Nemčiji in Belgiji, nekaj tudi na Nizozemskem, redno sem jih kupoval na sejmih v nemškem Kasslu, kjer sem kupoval tudi zdravila. Niso bili poceni, toda vsak konjiček nekaj stane," ugotavlja Marjan. V ločenih golobnjakih so v enem tekmovalni samci, v drugem tekmovalne samice, v tretjem samci matične jate, v četrtem samice matične jate. Veliko golobov je vzgojil sam.
Njegov golob letel 1000 kilometrov
Marjan Puklič je le eden od več kot 200 slovenskih gojiteljev golobov pismonoš. S svojimi golobi tudi uspešno tekmuje. "Šport z golobi pismonoši je nastal v Belgiji med letoma 1815 in 1825. Takrat so prišli do ideje, da bi gojili golobe, ki se hitro vračajo do svojih golobnjakov," sogovornik poseže v zgodovino. "Če gojitelj svojega goloba pismonošo izpusti nekaj sto kilometrov od doma in se brez naglice odpelje domov, bo na domači naslov verjetno prvi prispel golob," smeje doda. "V prvih letih po osamosvojitvi Slovenije sem s svojim golobom osvojil naslov državnega prvaka, tudi pozneje sem uspešno tekmoval, tako da imam v vitrinah veliko pokalov in priznanj," se pohvali.
"Pred dnevi sem se z golobom udeležil tekmovanja v Romuniji. Na start je golobe mariborskih in drugih tekmovalcev peljal za to posebej prirejen kamion, v katerega smo golobarji naložili kletke s svojimi golobi, kamion pa jih je odpeljal na startno mesto v Romuniji, ki je od Maribora oddaljeno nekaj več kot 600 km. Običaj je, da golobe kakšni dve uri pred startom nahranijo in napojijo z vodo, po startu pa prireditelji tekmovanja let golobov spremljajo s tekmovalnimi elektronskimi urami in z računalnikom. Vsak golob je opremljen z dodatnim tekmovalnim obročkom, ki mu ga namestijo na nogo, in ko 'preleti' anteno, začne teči njegov tekmovalni čas. Po izpustitvi iz kletk golobi nad mestom izpustitve še nekaj časa krožijo, se združijo v jato, nato pa se pripravijo na pot domov. Ne glede na kraj in mesto izpustitve, s posebnimi čutili zaznajo smer poti proti domu," doda Marjan. "Vsak golobar doma nestrpno čaka, kdaj se bo na nebu pojavila pikica, tako da lahko goloba spremlja do trenutka, ko se spusti v golobnjak. Tedaj elektronska ura zazna čas od starta do cilja," razloži Marjan, ki je tudi mednarodni sodnik, sicer pa nekdanji oddelkovodja propadlega podjetja MTT.
Golobarji vzgajajo kratkoprogaše, srednjeprogaše, dolgoprogaše in all round golobe, ki letijo do višine 500 metrov in še višje, odvisno tudi od vremena. "Velikokrat se zgodi, da se kateri od golobov s tekmovanja ne vrne domov, bodisi da je bil žrtev plenilca ali neugodnega vremena, nekateri se domov vrnejo ranjeni, nekateri pa tudi omagajo med letom. Najdaljši polet mojega goloba je bil nekaj nad 1000 km, od Gevgelije do Maribora. Življenjska doba goloba pismonoše je od 15 do 20 let," še razloži in se spomni zanimivega pripetljaja. "Ko sem leta 1974 s prijateljem Borico Đjurićem iz Maribora z vlakom odpotoval na služenje vojaškega roka v Kraljevo, sem v škatlo likalnika skril goloba pismonošo. V Beogradu sva pri prijateljevih sorodnikih prespala, se naslednji večer z vlakom odpeljala v Kraljevo, po prespani noči pa sem ob 9. uri golobu za obroček zataknil listek s sporočilom, da sva srečno prispela v Kraljevo. Golob je ob 17. uri priletel v Maribor in žena Danica je lahko prebrala, da sem že v uniformi in da je z mano vse v redu."
Dvakrat na dan hrani golobe
Marjan Puklič porabi za hrano za golobe približno 70 evrov na mesec, poleg tega pa mora kupovati tudi zdravila, vitamine in še kaj, da so golobi zdravi, saj drugače ne bi mogli tekmovati. "Po normativih dobijo golobi dvakrat na dan mešanico zrn in semen in enkrat na dan čisto pitno vodo, slednje kar veliko, da lahko hrano dobro prebavijo," pojasni Puklič. "Hrana ni poceni, za golobe športnike je največ izvažajo Belgijci - to je mešanica različnih zrn, katere sestavni del so tudi vitamini. V vrečah, ki jih lahko kupimo pri nas, je po dvajset kilogramov hrane, vsak mesec pa porabim eno do dve vreči in dodam še kakšno drugo hrano. Zdravila kupujem v tujini, golobe pa obvezno cepim proti boleznim. Ne kadim, ne pijem in ne zapravljam, zato pa si lahko privoščim golobe," doda.
Tekmovalne samce in samice ima Puklič v ločenih golobnjakih - tudi ko jih spušča, spušča vsako jato posebej. "Ko poteče rok za trening, zažvižgam s posebnim tonom, ki so se ga golobi hitro navadili, in kot bi trenil, se samci oziroma samice vrnejo v golobnjak. Ko je eden od golobnjakov prazen, ga očistim, in ko se golobi vrnejo vanj, je kot nov. Včasih mi pomaga soproga, večkrat se mi pridruži petletni vnuk Jaša, ki je najbolj srečen, ko mu golobi jedo z roke," pojasni Marjan in doda še eno zanimivost: "Gojim tudi kanarčke malino, s katerimi tekmujem. Sodniki kanarčkov ne ocenjujejo po njihovem videzu, ampak po izpeti melodiji. Podobno kakor za golobe sem tudi v tekmovanju kanarčkov dobil že veliko pokalov in drugih priznanj."
