Ko se nad Mariborom leno razlije sobotno sonce in se prvi žarki odbijejo od streh stojnic mariborske Osrednje tržnice, se počasi začne prebujati tisti znani, posebni utrip. Ob desetih dopoldne, ko Mariborčani s košaro čez ramo ali nakupovalno torbo na kolescih končno zares zaživijo, je Vodnikov trg poln glasov, vonjev in barv. Med domačimi branjevkami, ki ponujajo krompir, repo, kislo zelje, jabolka, vinski mošt in buče ter še mnogo drugih domačih pridelkov, so tokrat svoj prostor zavzeli tudi gostje z juga – iz najstarejše hrvaške županije - Varaždinske županije.
Varaždinci so s seboj prinesli več kot 300 porcij sarme, pripravljene iz njihovega znamenitega varaždinskega zelja, ki se ponaša celo z evropsko zaščito porekla. Vonj v zraku je bil skoraj oprijemljiv. Vrsta za brezplačno pokušino se je vila do Koroške ceste, a nihče se ni pritoževal. Ljudje so klepetali, se smejali, pokušali med, vino, bučno olje, domače sire in tradicionalne kolače.
"Naši obiskovalci Varaždince naravnost obožujejo," pove Nataša Matijevič iz Mariborskih tržnic. "Njihova roba je drugačna – štruklji, sir z drobnjakom, bučno olje, vse ima svoj vonj, svojo zgodbo. In prav ta raznolikost bogati našo tržnico."
Ko se med stojnice sprehodi Husarska garda Varaždinske županije, Varaždinska meščanska garda, sledijo jim Dame v razkošnih zgodovinskih oblekah – kot bi na Vodnikov trg za trenutek stopil 18. stoletni Varaždin. Ob strani so zaigrali tamburaši iz društva Hajdina, v ritmu pa je zanihala tudi kakšna noga med obiskovalci.
"Sobota je na mariborski tržnici vedno poseben dan," dodaja Matijevičeva. "Takrat naši branjevci prinesejo največ sveže robe, pa še obiskovalcev je ogromno. A ob takšnih gostovanjih, kot je danes, je to res vrhunec. Tržnica ta dan živi s polnimi pljuči."
Med množico stojnic na katerih je bilo mnogo vsega: od avtohtonih in zaščitenih kmetijsko-prehrambnih izdelkov do medu in peciva, vrhunskih vin in likerjev, pa vse do ustvarjalnih ročnih del – keramike, tekstila in lončarskih izdelkov. Tudi najboljši štruklji na svetu, nagrajeni na prestižnem tekmovanju World Cup of Culinary and Pastry v Tuniziji.
Veliko klepetanja in okušanja je bilo pri Bojani Mlakar, ki s ponosom predstavlja svoj ludbreški hren – zaščiteno sorto z oznako geografskega porekla. "Moja družina s hrenom živi že več kot štirideset let," pove. "Naš hren ni tako pekoč kot madžarski ali srbski, ampak ima svoj značaj. Je odlična priloga različnim sirom."
Nekaj stojnic naprej pritegne Damir Štefanec iz iste županije. Njegova zgodba je dišeča – dobesedno. Na mizi ima vrste steklenic s sokom in kisom iz bezga in marmelado z bezgom. "Imam več kot 300 dreves bezga," pove z nasmehom. "Iz njih delam brezalkoholni kis, ki je šampion države. To ni le izdelek, to je del naše tradicije. Vse delamo ročno." "Za nas to ni le prodaja, to je srečanje kultur, tu v Mariboru," pove medtem ko obiskovalcu naliva kozarec bezgovega sirupa: "Hrana nas povezuje. In danes to tukaj vsi čutimo."
Malo naprej stoji Majda Trampuž, ki prihaja je iz okolice Maribora: "Slišala sem po radiu, da pridejo Varaždinci, pa sem rekla – gremo pogledat! Čudovito je. Pričakovala sem, da bodo tudi zaplesali, mogoče še bodo. Všeč mi je, da se nekaj dogaja, da ni tržnica le za nakup, ampak tudi za doživetje."
Med obiskovalci se sprehaja tudi Nataša Gominšek, v roki pa nosi vrečko s kislim zeljem. "Prišla sem po zelje, pa sem se zadržala," pove v smehu. "Sarma je odlična, skoraj kot naša – mogoče le malo bolj začinjena. Pa še vreme je čudovito, za pogovor, za druženje."
Tovrstni dogodki, pravijo organizatorji (Varaždinska županija in Turistična skupnost Varaždinske županije, Mestne nepremičnine - mariborske tržnice in Mestna občina Maribor), niso le kulinarični praznik, temveč tudi simbol prijateljstva med mestoma. Varaždinska županija in Mariborske tržnice že več let sodelujejo, obisk pa želijo Mariborčani prihodnje leto tudi vrniti. Mariborska tržnica je ta sobotni dan pokazala njen ogromni potencial, ki ni le prostor za nakup, ampak srce mesta – utripajoče, nasmejano in odprto za svet.
