(RECENZIJA ROMANA) Kako umirata ljubezen in država

V bistvu še najstnica, ker jih še nima 20, zgolj 19, in moški precej poznih srednjih let, 53 jih šteje - se zagledata, dobesedno in metaforično. To je ljubezen, porojena pod zvezdo srečnega trenutka, ljubezen z blagoslovom boga srečnega trenutka Kairosa, mislita. A prva skladba, ki jo poslušata skupaj, prva, ki jo učitelj predvaja učenki, je Mozartov Rekviem.

Ona, Katharina, je neke vrste grafična tehnica, pozneje bo študirala in prakticirala scenografijo, on, Hans, je znan publicist in pisatelj. Celo znanec njenih staršev in njihovih prijateljev. Ampak starši se ne zgražajo, četudi je njen oče deset let mlajši od njenega ljubimca. Mati jo samo opozori, da je imel gospod že precej ljubic. Ker to Katharina postane - stalna, vendar skrita ljubica. On je namreč poročen, družinski mož in oče, in to, s kratko prekinitvijo, tudi ostane.

Dokler je zveza srečna, je običajna. Vse srečne zveze so si podobne, v Tolstojevem času in času Jenny Erpenbeck, ne? Nepopisno srečo lahko opisuješ na tisoč načinov - rezultat je v vsakem primeru razmeroma dolgočasen. Tudi Kairos boljše steče, ko boga srečnih trenutkov več ne moreta uloviti. Ko postaneta zaljubljenca ujetnika odnosa, ko postajajo njuni rituali ponavljanja sreče prisilni in izpraznjeni, četudi sebi in drug drugemu prisegata, da je to ljubezen. Še več, razmerje dobi skorajda obrise tako imenovanega stockholmskega sindroma: ona ga prevara (kolikor pač lahko prevaraš poročenega moškega), on pa okoli te prevare zgradi cel sistem psihološkega mučenja nje in sebe. Snema ji kasete, na katerih jo analizira in ji bere levite, ona pa mora pisno odgovoriti na vsak očitan zločin. In tudi mu, še vedno iz ljubezni. Dokler rablju in žrtvi končno ne poidejo moči in se večno hiranje prekine.

Boga srečnih trenutkov začneta loviti 11. julija 1986 v Vzhodnem Berlinu, v trenutku torej, ko sta bila država in politični sistem že v zadnjih vzdihljajih. Razkrajanje se je kazalo že dolgo, šok in izguba eksistenčne gotovosti po  9. novembru 1989 pa sta vseeno sunkovita. Tudi ljubimca, četudi sta bila ozaveščena, nista zares razumela, kaj se dogaja. Kot kljub vsem samoanalizam nista vedela ali nista hotela vedeti, da je na propad obsojena njuna zveza. Paralelizem razpadanja intimne in javne sfere je razviden, vendar ne eksplicitno izpostavljen in zlorabljen. Šele ko se v epilogu k romanu razkrije, da so nadzorovalni in kaznovalni sistemi moškega v intimnem razmerju izvirali iz njegove stasijevske prakse, bralka morda začne ljubezensko zgodbo bolj jasno razbirati kot celostno metaforo sistema. Šele takrat pomisli, da bi lahko razliko v letih brala kot trk z nacizmom in stalinizmom obremenjenega starega in mladega, ki je moral pripeljati do razpada.  Ali da bi starševsko neproblematiziranje Katharinine izbire lahko razumela kot metaforo družbenega ugleda pisateljev, tako značilnega za totalitarne sisteme …

Kairos se tematsko dobro prilega tudi visokemu novemu valu feminizma. Odlično prikaže na eni strani samoumevnost patriarhalnih privilegijev, na drugi pa relativno enakopravnost in svobodnost žensk v socialističnih državah. Soproge in ljubice, matere in hčerke, vse so zaposlene, so znanstvenice in umetnice. (A ko gre za odvisnost od razmerja, to ne pomaga. Naj so še tako svobodomiselne, celo frivolne, vse njihovo bitje trepeta za usodo zveze.)  A ob vseh implicitnih in eksplicitnih družbenokritičnih  - protitotalitarnih, protikapitalitičnih ("Kokakola je dosegla to, česar marksistični filozofiji ni uspelo, pod enim znakom je združila proletarce vseh držav"), feminističnih ... nastavkih je Kairos predvsem subtilen roman o izgubi zaupanja in upanja v zasebni in javni sferi. V Kairosu "političnost intimnega" ni aktualna floskula, ni agitka, temveč živa literatura.

​Jenny Erpenbeck je priznana nemška pisateljica. Stara je približno toliko, da bi bila lahko Katharinina vrstnica. Se pravi, ko je padel berlinski zid, je bila stara 22 let. Kot povzame v spremni besedi Kristina Jurkovič, je pisateljica v nekem pogovoru razložila: "Bila sem mlada in tistega časa nisem posebej reflektirala, zaposlena sem bila z lastnim življenjem in soočati sem se morala z novimi pravili, ki nam jih je prinesla združitev. Nova svoboda, nove okoliščine so bile presenečenje in šok, oboje sem lahko mirno premislila šele z distance tridesetih let." Retrospektivna analiza je vpisana v formo romana kot njegov okvir: če se roman konča z njenim brskanjem po dosjejih skritih državnih arhivov, se začne z razbiranjem Hansovih zasebnih dnevnikov in relikvij po njegovi smrti.

Kairos je Jenny Erpenbeck maja lani prinesel svetovno slavo, saj je zanj (skupaj s prevajalcem) dobila mednarodnega bookerja, nagrado za najboljši v angleščino preveden roman, ki je izšel v Združenem kraljestvu ali na Irskem. Brez dvoma si je za to večplastno delo visoko priznanje zaslužila.

Roman je v slovenščino izvrstno prevedla Tina Štrancar. Pred njim sta, prav tako pri Literi, izšla njena prevoda zgodnejših romanov Jenny Erpenbeck, Srečišče in Ob koncu dni. Absolutno priporočam vse tri. Kairos je dober, a tudi druga romana sta – vsaj tako – dobra.