V ljubljanski Cukrarni bo od 30. novembra, ko je rojstni dan obeh umetnikov, na ogled razstava ART VITAL – 12 let tandema Ulay/Marina Abramović, doslej najobsežnejši prikaz njunega dvanajstletnega sodelovanja - od prvega performansa Relation in Space (1976) na Beneškem bienalu do simboličnega slovesa The Great Wall Walk (1988).
Pred odprtjem smo se ob njenem obisku v Sloveniji v Cukrarni pogovarjali z Marino Abramović, pionirko performansa in eno najpomembnejših umetnic 20. in 21. stoletja, ki bo prihodnje leto dopolnila 80 let.
O svojem izvoru je povedala: "Nikoli nisem bila srbska umetnica. Prihajam iz države, ki več ne obstaja, in to je Jugoslavija. V vseh letih sem prebrala samo en naklonjen prispevek v srbskih medijih o meni. Vsi, ki v Srbiji kaj veljajo, odhajajo iz nje. Za to državo nikoli nič ni dovolj dobro." Ker več kot 50 let živi v tujini, tudi na novinarska vprašanja odgovarja v angleškem jeziku.
O pogledu nazaj: "Ne sprašujte me o preteklosti. Nisem nostalgična, pojma nimate, kako utrujajoča so vprašanja o mojih delih. To je mimo. Gledati želim v prihodnost. Do leta 2029 imam poln urnik, pa sploh ne vem, ali bom živela tako dolgo."

Ali je res "balkanska Antigona", zakaj ji na kraj pameti ne pade, da bi ponovno brala ljubezenska pisma, ki sta si jih poslala z Ulayjem, zakaj je treba odpuščati, kje želi biti pokopana in kako si želi, da si zapomnimo njuno 12-letno razmerje, pa kako naj se v zgodovino zapiše sama? Intervju z Marino Abramović bo v Večeru (tisk, digital) objavljen v ponedeljek.
