Ga je Chelsea Clinton pustila na letalu?

Leta 1999 je bil v Sloveniji na uradnem obisku Bill Clinton s soprogo Hillary in hčerko Chelseo. Predsednik naše vlade je bil takrat Janez Drnovšek. Urednika Z. D. so vprašali, katero slovensko knjigo (ki je seveda prevedena v angleščino) bi lahko premierov sin Jaša poklonil Chelsei. In se je spomnil na Posmehljivo poželenje. Resnična zgodba je takoj postala legenda, omenja jo tudi Urban Vovk v spremni besedi k novi izdaji Posmehljivega poželenja pri Beletrini, pravzaprav na njej zastavi svoj razmislek. Drago Jančar je bil takrat že klasik, istega leta 1993, ko je izšlo Posmehljivo poželenje, je pri komaj 45 letih dobil Prešernovo nagrado za življenjsko delo. A prevedeni so bili tudi že njegovi drugi romani, zakaj bi torej mladi Američanki dali ravno Posmehljivo poželenje? Zato, ker je to roman o tem, kako se srednjeevropski melanholični hudiči srečajo s prisilno smejočimi se angeli ameriškega korporativnega optimizma, je pa tudi ljubezenski roman, saj se slovenski pisatelj na rezidenčnem bivanju požene v dir za mlado ameriško pravnico. Chelsea je takrat študirala, bila je premlada za kaj tako zateženega, je na pogovoru v Beletrinini knjigarni v Mariboru v četrtek rekel Drago Jančar. "Verjetno je roman prelistala in odložila že na letalu." Škoda. Kot je škoda za vsako zapravljeno priložnost, da bi prebrali dobro knjigo. Posmehljivo poželenje je netipična Jančarjeva knjiga, najmanj zasidrana v teh krajih in najmanj obremenjena z njihovo preteklostjo, prav zato pa še danes nagovarja tudi bralce, ki sicer morda niso Jančarjevi bralci.Umeščenost dela in lika Draga Jančarja v MariborDa Posmehljivo poželenje nagovarja tudi današnje mlade, je v uvodnem nagovoru omenil Beletrinin programski vodja Aleš Šteger. Razkril je, da skupaj z Mestno občino Maribor pripravljajo digitalni vodič, ki bo sledil umeščenosti "dela in lika Draga Jančarja v Maribor". In že na drugem literarnem dogodku ta teden - v torek je bil "dan Andreja Brvarja", posvečen pesnikovi osemdesetletnici - je pozdravil župana Saša Arsenoviča. Ta je pogovor z Jančarjem po eni uri res zapustil, a samo zato, ker je odhitel na otvoritveni koncert Festivala Maribor. Temu se pa res reče kulturna mestna oblast. Pogovor s pisateljem je vodila Zora A. Jurič. Že večkrat se je pokazalo, kako izjemna poznavalka Jančarjevega dela je, pa je bilo vseeno osupljivo, kako zlahka se sprehaja med njegovimi temami, osebami, stavki. Jančar je zanjo občutljiv družbeni seizmograf, v njegovih delih vselej najde anticipacijo hudega, ki nas obkroža in se nam približuje. V teh dnevih je večkrat pomislila na ruske projektile, ki v Jančarjevem zadnjem romanu Ob nastanku sveta preletavajo Dravsko dolino, Posmehljivo poželenje pa je tudi znova izšlo v času, ko smo bombardirani z novicami iz Združenih držav. Potrebujemo kreativno pisanje ali kreativno branje?Jančarjev protagonist Gregor Gradnik in Jančar sam sta bila prvič v ZDA pred 11. septembrom 2001 (vse se je sestavilo, pogovor je bil 11. septembra) kot štipendista in rezidenčna pisca oziroma gostujoča predavatelja na oddelku kreativnega pisanja. Posmehljivo sta gledala na kontinent, na katerem so bile solze prepovedane, kjer je bilo zapovedano kreativno pisanje in kreativno smejanje, časopisi pa že takrat niso imeli kulturnih strani, temveč zgolj entertainment. Jančar je dvomil o programih kreativnega pisanja takrat in dvomi še zdaj. Med takratnimi slušatelji je bilo brez dvoma nekaj talentiranih, je rekel, a najbrž niso postali pisatelji. Ko se je pogovarjal s predstojnico oddelka, je priznala, da ne morejo reči niti, da vzgajajo vsaj bralce. Tako jezni so, ker jim nič ne objavijo, da nehajo brati tudi knjige drugih. Kaj je tisto, zaradi česar nekdo piše? Ne zaradi hlepenja po slavi, nagradah, najmočnejši vzgon je želja, strast, da je treba neko zgodbo izpisati do konca. Pisatelj in moderatorka sta se strinjala, da bi danes bolj potrebovali tečaje (kreativnega) branja. V osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja je bilo veliko večje zanimanje za literaturo, gledališče, umetnost. V Jugoslaviji sta bila na knjižnih policah Solženicin in Kundera ... "Robovi so bili sorazmerno nevidni, v literaturi je bilo dosti svobode," pravi Jančar. "Amerika te moči literature in umetnosti ni nikoli poznala." Zora A. Jurič je spomnila na izkušnjo filmskega režiserja Miloša Formana, ki na Češkoslovaškem sicer v svojih filmih ni mogel izrekati direktne kritike, temveč je moral iznajti poseben filmski jezik za to, vendar je to gnalo njegovo umetnost in gledalce. V ZDA pa je imel vso svobodo, ampak kakšen smisel ima delati filme o zdolgočasenih zadetih hipijih? (Zato je naredil sijajen film, Slačenje, o njihovih starših.) Jančar pa se je ob tem spomnil, da je prav v ZDA gledal njegov film Amadeus. Sijajen film, ki je pri nas pritegnil množice in v katerem je sam videl toliko več od norčavega genija, "vso vzhodnoevropsko izkušnjo", je v neki zabačeni dvoranici v New Yorku gledal s petnajstimi gledalci.Kaj je Ameriko pognalo v tekIgralec Vladimir Vlaškalić, član igralskega ansambla Drame SNG Maribor, ki je odigral sijajni vlogi v obeh nedavnih uprizoritvah Jančarjevih romanov To noč sem jo videl in In ljubezen tudi, je na pogovoru prav tako sijajno prebral odlomka iz Posmehljivega poželenja. Najprej tistega, ki je marsikomu verjetno ostal najbolj v spominu tudi leta po branju. V poglavju Poet in atlet Jančar opisuje mučni tek, s katerim slovenski literat ameriški pravnici dokazuje, da ji je kos. "Kreativno pisanje o kreativnem teku," je rekla Zora A. Jurič. Že kakšna stvar v tem pasusu, pa kar precej stvari v drugih delih je takšnih, da jih pisatelj danes verjetno ne bi tako zlahka napisal. Urednica Tina Vrščaj ga je subtilno opozorila, da se utegne kdo spotakniti obnje. Tudi moderatorka je opazila kak detajl v ljubezenskem in spolnem preigravanju, ki "napoveduje #metoo". (Bolj natančno, demonstrira to, proti čemur se gibanje bori.) Zanimivo je, da se s problematiko politične korektnosti soočajo že protagonisti romana, seveda pa je dvaintrideset let po izidu dosegla neslutene razsežnosti. Za pisatelje, ki so začeli ustvarjati v drugačni diktaturi oziroma ki so kljub totalitarnemu sistemu ustvarjali relativno svobodno, je takšno kratenje svobode še toliko bolj nedopustno. Jančar razume, da je politična korektnost potrebna za zaščito manjšin, za umetnost pa je to res nevarno. "Brez svobode ni literature."Če to ni optimizem!Ali ostaja optimist, ga je vprašala Zora A. Jurič. Seveda se počuti negotovo, kot vsi. Vojne niso več daleč. Nenadoma je vse zelo blizu, in to ne le zaradi globalnih komunikacij. Živel je v napetih časih, ampak še nikoli v življenju ni toliko bral o oboroževanju. Množice protestirajo proti ubijanju v Gazi, kdo pa protestira proti oboroževanju sploh, kdo protestira za mir?Ampak na koncu ostaja optimist, na koncu mora človek najti nek smoter. Johan Ot, protagonist romana Galjot, si še takrat, ko ga odstranjevalca kužnih trupel vročičnega in blodnega že vlečeta proti množični gomili, reče: "Zjutraj bom trezen in teh prekletih sanj ne bo nikjer več." "Če to ni optimizem!" je sklenil Jančar. Zakaj nihče ne protestira proti oboroževanju?

Ga je Chelsea Clinton pustila na letalu?

Preberite celoten članek

Sponzorirana vsebina

Izbrano