Obstajajo številni dobri filmi, ki kmalu po premieri utonejo v pozabo, obstaja pa tudi nekaj tistih, za katere je že v trenutku jasno, da se bodo trajno vpisali v kolektivni spomin zahodne kulture. Letos smo dobili izvrsten primerek slednjega. Sirat, četrti film španskega režiserja Oliverja Laxeja, je eden tistih celovečercev, ki nas ne naslavljajo s tradicionalno pripovedjo, temveč nas poskušajo doseči na globljem psihološkem nivoju.
Film se vsaj na začetku sicer ponaša z dokaj preprosto zgodbo. Luis (Sergi Lopez iz Favnovega labirinta), moški v srednjih letih, se skupaj s svojim sinom Estebanom (Bruno Nuñez Arjona) in psom Pipo znajde v skupnosti nomadskih raverjev, ki v puščavskem okolju južnega Maroka prireja improvizirane zabave elektronske glasbe. Oče namreč išče svojo izgubljeno hčerko in se mu zdi, da bi lahko s pomočjo potujoče skupine v tuji državi lažje zbiral informacije o izginuli članici družine. Potem pa se film začne spreminjati. Nizajo se psihedelični koncerti sredi puščave, ki tudi gledalce pred platnom hipnotizirajo s sijajno tehno glasbo Kangdinga Raya in hipnotičnimi svetlobnimi efekti. Pa tudi v zgodbi se začnejo nizati nenavadni dogodki, kot je recimo ta, da pes Pipa zboli, ker naj bi bil zaužil iztrebke raverjev, v katerih naj bi bil LSD. Ne nazadnje pa se med tem nenavadnim potovanjem nekje daleč spremeni še celoten svet.
Filozofska, meditativna različica Pobesnelega Maxa
Beseda Sirat iz naslova izhaja iz arabščine in pomeni pot, v bolj konkretnem smislu pa cilja na islamski koncept, ki še posebno v haditski literaturi privzema obliko mostu, ki ga mora na sodni dan prečiti vsak človek kot preizkušnjo svoje duhovne čistosti. 42-letni Laxe (izgovarja se Láše), ki sam izhaja iz raverske scene, je idejo za film dobil prav na eni izmed tovrstnih zabav, ko je dobil globok občutek povezanosti z drugimi udeleženci. Tudi razlog za umeščenost filma v Maroko ni povsem naključna, saj je režiser v tej državi preživel dobršen del svojega življenja in se tam seznanil z islamsko kulturo.
Laxe je že s svojimi prejšnjimi filmi na podoben način podajal unikatne razmisleke o stanju človeštva, a mu ni uspelo odmevneje prodreti na filmsko sceno. Razlog, zakaj je bil prav Sirat deležen takšne pozornosti evropskega občinstva, je preprosto ta, da si je – tudi po zaslugi podpore producenta Pedra Almodovarja – prislužil uvrstitev v tekmovalni program festivala v Cannesu, kjer je nato osvojil nagrado žirije, seveda pa je to pomenilo tudi uvrstitev na številne manjše festivale po svetu, kamor sodi tudi naš Liffe. Ko so režiserja Oliverja Laxeja vprašali o vplivih pri ustvarjanju Sirata, je film opisal kot mešanico Pobesnelega Maxa (Mad Max, 1979-2024) Georgea Millerja, Golih v sedlu (Easy Rider, 1969) Dennisa Hopperja in Stalkerja (1979) Andreja Tarkovskega. Že samo te reference dajejo vedeti, da je evropska kinematografija s Laxejevim filmom dobila mejnik, ki ga bo zaradi unikatnosti težko kar tako pozabiti.
