Pesmi pišemo, ker je nuja v nas, ne zato da bi bili uspešni, spoštovani in bogati, je v Kuharjevi dvorani Koroške osrednje knjižnice na Ravnah o svojem pesniškem ustvarjanju, širši družbi, umeščenosti kulture in zlasti poezije v družbo v sklopu dogodkov ob "Ta veselim dnevom kulture" govorila odlična pesnica mlajše generacije Maja Miloševič Čustić. V ospredju njene poezije je angažirana ženska. Nikoli ne piše iz jeze, maščevanja, žalosti, je tudi zelo racionalna; prepričana je, da poezija lahko spreminja svet in da se je o določenih stvareh treba pogovarjati; eden od medijev za to, da pomembne teme odpiramo znova in znova, je poezija, sta se pogovarjali z Barbaro Žvirc.
Primerjali sta pesničino prvo pesniško zbirko Oder za gluhe (2018), ki sta jo po izidu predstavljali z odra Kompleksa, z drugo zbirko Vidno polje (2023), razdeljeno na dele Jezik, maternica in možgani, v kateri se ženska še bolj opolnomoči in ki, še bolj izčiščena, kar nekako sodi v knjižnico.
Maja Miloševič Čustić je bila s prvencem nominirana tako za Jenkovo nagrado kot Veroniniko nagrado, izstopala pa je že prej, že na festivalu mlade literature Urška, kjer si je sicer, ko so jo umestili v nabor finalistov, želela, da ne bi bila izbrana, ker še ni imela dovolj pesmi za samostojno knjigo. Sodelovala je med drugim tudi na pesniški olimpijadi v Bukovju, ki jo poganja Barbara Žvirc.
Proces ustvarjanja pesnice iz Črne, ki z družino živi v Ljubljani, na sploh terja preudarne premisleke, najprej pesmi nosi in sestavlja in postavlja nenapisane, šele nato jih že izgrajene napiše in umešča v zbirko. Tako tudi snuje že tretjo zbirko, katere izid je načrtovan za leto 2027. V tej se bo osredotočila na žensko invalidko in pravice invalidov na sploh, s čimer se bo zavzela tudi zase, pojasnjevala je namreč, da se je večkrat borila za pravice številnih, protestirala, se upirala, ne pa še dovolj za manjšino, ki ji pripada sama, zato je napočil čas za ta angažma. Da je dovolj stara in zrela, da lahko spregovori o tej temi, je dodala, ter razgrnila, da bo tudi ta zbirka tridelna, od soočanja z diagnozo, državnega priznanja oziroma pridobitve statusa ter invalidne ženske in materinstva.
Da se preveč ukvarjamo s stvarmi, ki na koncu dneva niso pomembne, je še ocenila, kot tudi, da je čas, da drugačnost nehamo pojmovati kot tako, ampak naj postane del nas. Poudarila je tudi svoj temelj, črnjanske korenine, koroško bit, ki je sestavni del njene identitete tudi v Ljubljani, kajti, kot Črnjani radi rečejo in je ponovila: Lahko greš iz Črne, a Črna nikoli ne gre iz Čr'jana.
