Korošici Neja Hranjec in Anastazija Martini, obe diplomirani babici, sta se s še dvema sošolkama odločili, da bosta letošnje poletje en mesec preživeli kot prostovoljki v Gambiji. Na pobudo ene izmed sošolk, ki je v Gambijo odpotovala že lani, sta se pridružili programu Potuj kot prostovoljec in delo opravljali v bolnišnici, sirotišnici, vrtcu in na veterini. Svoje vtise sta predstavili v Mladinskem centru Dravograd.
Kot sta pojasnili, sta se na delo odpravili brez pričakovanj, a vseeno pripravljeni na najhujše. Da so bile sicer nastanjene v mestu, kjer razmere niso tako hude kot na podeželju, vseeno pa sta doživeli kulturni šok, sta povedali. Delo sta pričeli v porodnišnici in bili tam dva tedna. "Delali sva od devetih do enih, na delo pa sva se odpravili kar z javnim prevozom, ki nama je vzel približno 40 minut v eno smer," je pojasnila Martinijeva. "Ko sva prispeli v bolnišnico, sva morali najprej v administrativni del, kjer sva več kot dve uri hodili iz pisarne v pisarno, vse sva morali spoznati in se z vsemi rokovati," se spominja Martinijeva in še dodaja, da so jima šele nato pokazali oddelek.
"V njihovi kulturi se čustva ne kažejo"
Skoraj zagotovo se kdaj zgodi zamenjava
Že v prvih urah sta spoznali, da je to popolnoma drugačen svet, z ogromno materialnega pomanjkanja. Hkrati pa ju je šokiralo, kako pogosto se postopki izvajajo brez osnovnih pripomočkov in v neustreznih higienskih pogojih. "Mi smo navajeni čistoče, sterilnosti, zasebnosti. Tam tega ni," pojasnjuje Hranjceva. Ginekološka miza je tako kratka, da ženska na njej ne more ležati iztegnjena, temveč zgolj pokrčena, pojasnjujeta. Ženske morajo na porod same prinesti vse - podloge za porod, rjuhe za novorojenčka, vložke, tampone. Otroka po porodu materi vzamejo, vrnejo pa ji ga, ko gresta na poporodni oddelek. Tudi otrok ne označijo takoj po porodu.
"Skoraj zagotovo kdaj nastane zamenjava. Sicer si mame zapomnijo rute, v katere po porodu ovijejo otroka, a običajno otroka zavijejo v drugo ruto, preden gre na poporodni oddelek," še pojasnjuje Hranjceva. Kot pripovedujeta, mrtovrojene otroke zavijejo v rute, jih označijo z listkom, starši pa jih morajo prevzeti. "Na žalost sva imeli kar nekaj takšnih primerov," se spominja Martinijeva. "Pri nas o tem vodimo evidenco in statistiko, tam je drugače. Imajo sicer nekaj napisano, zabeleženo, a ni neke konkretne statistike," pojasni Hranjceva. Da se v njihovi kulturi čustev ne kaže, še pripovedujeta. "Neka gospa ni vedela, da je njen otrok umrl. Izvedela je, ko ga je prišla iskat. Gospa je začela jokati, vsi pa so se spravili nad njo, da mora nehati jokati, češ, je že moralo biti tako," se spominja Neja Hranjec.
Pogosto tudi fizično nasilje nad nosečnicami
Da so zdravstveni delavci zelo pogosto tudi fizično nasilni nad nosečnicami, pripovedujeta. "Ženska je bila tik pred tem, da rodi, ampak se je vse skupaj ustavilo. Skušali sva narediti vse, kar je bilo v najini moči. A sobe so tako majhne, da si zelo omejen s prostorom, tudi kanali so nastavljeni tako, da če se ženska malce premakne, si ga hitro iztrga. Če so si kanal iztrgale, so bile kregane. Na koncu sva videli, da ne moreva kaj in se morava prepustiti njihovemu sistemu, torej, da ženska zgolj leži in se obrača z levega boka na desnega. Nato je v sobo prišla babica, ki je žensko pregledala. Njihovi pregledi so izredno boleči, zato se je ženska začela premikati in kričati, nato pa se je pričelo fizično nasilje," se spominja Martinijeva. To ni bil edini primer nasilja, še dodajata. Na to sta opozorili tudi nadrejene v bolnišnici, a so ti le odvrnili, da je kultura pri njih takšna. "Če ženska ne more zanositi ali splavi, pomeni, da otroka ne želi. Včasih se zgodi, da v takšnih primerih možje žene vrnejo, ker ne morejo izpolniti svoje naloge," pojasnjuje Hranjceva.
Prostovoljke so nekaj časa preživele tudi v sirotišnici, kjer so otroci, ki so izgubili starše ali so jim jih odvzeli zaradi odvisnosti od drog. Da so razmere v sirotišnici slabe, poudarjata. "Imajo nekaj vzgojiteljic oziroma oskrbnic. Plačuje jih država, a so plačane zelo malo, zato bolj slabo skrbijo za te otroke. Pustijo jih, da ležijo v posteljicah, previjejo jih enkrat na dan," pripoveduje Hranjceva. "Sirotišnice so v lasti države, vse imajo za te otroke, a se na žalost nihče ne potrudi, da bi za te otroke tudi poskrbel," dodaja Martinijeva. "Naše prostovoljke so en dan šle v trgovine in nakupile vse potrebno, nato pa so stvari nosile s seboj sproti, ker če bi vse pustile tam, bi to vzgojiteljice odnesle domov ali prodale," razlaga. Dva tedna so preživele tudi v vrtcu. "V Gambiji smo bile v času poletne šole. Otroci so tja hodili bolj kot ne za to, da so dobili vsaj en obrok na dan. Razdeljeni so bili v tri starostne skupine, vsak dan smo si zamislile kakšno aktivnost in jo z njimi tudi izvajale," pove Martinijeva.
Kljub delu pa so prostovoljke izkoristile čas tudi za potovanje po Gambiji. V okviru enega izmed izletov so odpotovale na podeželje in spoznale tamkajšnji način življenja. Kot sta pojasnili, so stvari, ki so jih prinesle na prostovoljsko odpravo, razdelile ljudem v vasi. Da Gambijci živijo počasi, brezskrbno, kljub slabim razmeram pa je ta njihov način življenja tisti, ki te pritegne, da se želiš vrniti. Kot sta dejali, se bosta skoraj zagotovo vrnili, odvisno bo le od tega, koliko jima bo služba to dopuščala.
