Iz častne lože tržaškega stadiona Nereo Rocco so tistega 21. avgusta 2002 vodilni možje Nacionalne alianse, desničarske stranke z neofašističnim pedigrejem na čelu z vodjo njihove tržaške izpostave Robertom Menio, potomcem ezulov in kasnejšim glavnim pobudnikom razglasitve 10. februarja za dan spomina na fojbe, odhajali s pogledi, ki bi lahko ubijali. Slovenija je v prijateljski nogometni tekmi presenetljivo premagala favorizirano Italijo z 1:0 in domače občinstvo še dodatno razkačila s skandiranjem dela slovenskih navijačev - "še pomnite deveti korpus". Kako ga stari Tržačani ne bi pomnili: kar je za nas slavna partizanska formacija, ki je osvobodila Primorsko in Trst, je zanje sinonim nebrzdanega nasilja, ki naj bi ga v času 40-dnevne zasedbe mesta jugoslovanski "okupator" zganjal nad italijanskim življem. Po tolikšnem izzivanju je bilo pričakovati spopade med navijači obeh reprezentanc, a so ti na srečo izostali, namesto tega so se pri povratku domov med seboj stepli navijači Maribora in Olimpije.
Nekaj mesecev kasneje so Menia in privrženci pripravili pompozni pohod skozi središče Trsta in ljudi pozvali k množični udeležbi, da skupaj zahtevajo vrnitev Istre in Dalmacije k Italiji. Množic ni bilo, redki so bili izrazi odobravanja, večina Tržačanov je sprevod novodobnih črnosrajčnikov spremljala zgolj z molčečo radovednostjo, slišal sem celo glasne pripombe, "ah, nehajte že s tem". V Pahorjevo mesto v zalivu sem se iz Slovenije takrat začasno preselil brez predsodkov in neobremenjen z njegovo temačno zgodovino protislovenstva, kljub temu je bil tisti medli ulični odziv na neofašistična izzivanja pozitivno presenečenje. Potem so me štiri leta spoznavanja njegovih ljudi, tudi mnogih lokalnih in regionalnih politikov, utrdila v občutku, da doma precenjujemo vpliv tamkajšnjih desničarskih skrajnežev in podcenjujemo zdravo pamet tržaške večine, ki vse manj naseda mantri o prežeči slovanski nevarnosti in spoznava, kako ji bližina Slovenije koristi. Navsezadnje je ta večina v tistem obdobju pragmatičnega levosredinskega Riccarda Illyja iz slovite tržaške kavne dinastije najprej ustoličila za tržaškega župana in kasneje še za predsednika Furlanije - Julijske krajine.
Odtlej se je v zadnjih dveh desetletjih Trst, o tem se lahko prepriča vsakdo, ki ga tja zanese po nakupih ali samo na odlično kavo, še bolj odmaknil od podobe vase zaprtega nacionalističnega gnezda. Odprl se je do vzhodnega sosedstva in ga celo prepoznal za svoje naravno zaledje, z ugodnimi cenami, nižjimi kot na drugi strani zaliva, je že na stotine Slovencev premamil, da so si tukaj kupili nepremičnino, postal pomembno znanstveno središče, v katerem delajo strokovnjaki s celega sveta. Vse to, za povrh pa še dobro medsebojno sodelovanje obeh manjšinskih organizacij in njuno preudarno nastopanje do oblasti, je tudi znižalo napetosti, ki so desetletja bremenile odnose med italijansko večino in slovensko narodno skupnostjo. Ta je celo dočakala dan, ko ji je italijanska država sto let po njegovem požigu vrnila Narodni dom, ta mogočni spomenik slovenstva v osrčju Trsta, da bi s tem simbolno pomirila duhove preteklosti.
Več časa, da izvemo pravo resnico, pomeni več prostora za tiste na obeh straneh meje, ki jim kurjenje strasti ni tuje
Kako torej razumeti zadnja incidenta z žaljivimi sporočili na vratih našega generalnega konzulata? Je res šlo zgolj za dejanje zafrustriranega posameznika brez resnega političnega ozadja, v kar bi rade verjele italijanske oblasti, ali, česar se bojijo v slovenski narodni skupnosti, za napoved nove protislovenske kampanje, morda povezane tudi z bližnjo 50. obletnico podpisa Osimskih sporazumov, s katerimi se zaradi dokončne določitve meje med državama in s tem konca iluzij o povratku "zgodovinskih ozemelj" del italijanske politike nikoli ni povsem sprijaznil? V zavesti mnogih Tržačanov je navsezadnje beseda "ščavi", aluzija na slovanske sužnje, s katero so nas Slovence obkladali že v časih monarhije, še vedno živa in najbrž nikoli ne bo izpuhtela, v rimski in lokalni vladi še zdaleč ne sedijo sami naši prijatelji, nestrpnost, ki se v teh nevarnih časih plazi po celotni Evropi, je nalezljiva. Slovenska država se je na skrunitev svojega diplomatskega predstavništva – to se je v Trstu zgodilo prvič - odzvala s primerno odločnostjo, toda ta bo izgubila težo, če ne bo italijanska stran hitro našla storilca in razjasnila njegove motive, saj bo v nasprotnem primeru to znak, da nas ne jemlje resno, politične špekulacije na obeh straneh pa bodo dobile še večji zagon.
Isto velja za zadnje dogajanje na avstrijskem Koroškem. Incident s stranskim sodnikom na nogometni tekmi celovškega SAK z njegovim "tukaj se govori nemško" je lažje razložiti kot dramo na Peršmanovi domačiji, saj je prepričanje o večvrednosti nemškega jezika zasidrano v genih večinskega naroda. Možakar gotovo ni ne prvi ne zadnji, ki je pozabil, da niso več časi Ortsstafelsturma, temveč mu novo bolj strpno vzdušje v deželi zapoveduje, da vsaj v javnosti potlači svoje podcenjevanje slovenščine kot drugega deželnega jezika, in se je pač "spozabil". Ali bo lekcija, ki jo je prejel celo od predsednika UEFA, zalegla, bo pokazal čas, ni pa gotovo, da se zgodba ne bo ponovila s kom drugim, kje drugje in na kak drug način. Aktualni socialdemokratski deželni glavar Kaiser se za razliko od svojega socialdemokratskega predhodnika Wagnerja, ki je deželo vodil v času najhujše protislovenske gonje v sedemdesetih letih in bil do manjšine veliko bolj neizprosen kot kasneje svobodnjak Haider, trudi izkazovati spoštovanje slovenščini in jo v svojih nagovorih tudi kdaj uporabi (sina je že na začetku svoje politične kariere vpisal v dvojezični vrtec in dvojezično osnovno šolo, fant je potem maturiral na celovški slovenski gimnaziji). Vendar s svojim zgledom ne more premagati skozi dolgo zgodovino prisilne germanizacije zakoreninjenih predsodkov, s katerimi se je slovenska narodna skupnost morala naučiti živeti.
Na osnovi kakšnih informacij se je avstrijska policija konec julija odločila za oboroženo racijo pri Peršmanu, kraju nesrečnega imena in simbolu tragične usode koroških Slovencev v času nacizma, bomo še zvedeli. Je utemeljeno sumila, da se v antifašističnem taboru dunajskega kluba slovenskih študentov dogaja kaj nezakonitega in nevarnega za javni red in mir – ali pa je brez trdnega razloga demonstrirala moč države na nepravem mestu v nepravem času nad nepravimi ljudmi? V vsakem primeru so se protagonisti akcije morali zavedati njenih političnih posledic, torej je mogoče sklepati, da jim zanje bodisi ni bilo mar ali so za svoje ravnanje imeli politično kritje. Preiskovalna komisija avstrijskega notranjega ministrstva, ki se je prvič sestala minuli petek na Dunaju in so v njej tudi predstavniki narodne skupnosti, gotovo ne bo imela razkošja, da bi glede na veliko medijsko pozornost lahko karkoli pometla pod preprogo, čeprav je nekoliko čudno, da naj bi ugotovitve objavila šele konec septembra. Več časa, da izvemo pravo resnico, pomeni več prostora za tiste na obeh straneh meje, ki jim kurjenje strasti ni tuje.
* Milan Predan je bivši diplomat v Trstu in Celovcu.
