Nobeno presenečenje ni, da so predstavniki Republike Slovenije, vse do predsednice in tudi predstavniki slovenske manjšine v Italiji odločno obsodili skrunitev table na konzulatu Republike Slovenije v Trstu. Če me spomin ne vara, je to prvi tovrstni dogodek, usmerjen proti uradnemu predstavništvu sosednje države v Trstu. Slovenci v Italiji smo vajeni mazaških akcij, skrunitve spomenikov padlim partizanom in drugih obeležij. Predvsem spomenik bazoviškim junakom je bil neštetokrat tarča takih napadov; tudi zato, ker je na osamljenem kraju, ponoči lahko dosegljiv in torej lahka tarča, predvsem pa zato, ker ta spomenik opozarja, da se zatiranje Slovencev v teh krajih ni začelo z drugo svetovno vojno, kjer se Italija skriva za besedo "nacifašizem" in s prstom kaže na Hitlerjevo Nemčijo, ampak zato, ker ta spomenik priča o dogajanjih, ki so se zgodila veliko pred začetkom druge svetovne vojne. Ko tukaj nacizma še ni bilo zraven, fašizem pa je že uničeval Slovence in njihovo kulturno imovino, začenši s požigom Narodnega doma v Trstu leta 1920, ko je bil Adolf Hitler še nepomemben nemški opozicijski politik.
Skrunitev slovenskega konzulata v Trstu zagotovo ni eno od tolikih početij mazačev. Tokrat je bil to odkrit napad na Republiko Slovenijo in ne več samo na slovensko manjšino v Trstu. Seveda, oblasti so uvedle preiskavo, morda bodo s pomočjo snemalnih kamer celo odkrili storilca (v kar, odkrito povedano, dvomim). Tokrat je raven drugačna, dogaja se v času, ko so v teku priprave na obeležitev podpisa Osimskega sporazuma (10. november 1975) in seveda tudi na uradni obisk predsednika italijanske republike, ki je napovedan v septembru. Tokrat ne gre več za pobalinski napad na slovensko manjšino in njene simbole, tokrat je tarča sosednja država, ki jo v Italiji na vseh uradnih ravneh označujejo za prijateljsko in poudarjajo dobrososedske odnose.
Seveda ne preseneča, da so predstavniki Slovenije, vključno s predsednico republike, odločno obsodili to početje, kot so ga obsodile tudi vse najpomembnejše organizacije slovenske manjšine v Italiji in njeni politični predstavniki, začenši s senatorko Tatjano Rojc. Preseneča pa dejstvo, da predstavniki italijanskih oblasti dogodka niso javno obsodili. Baje sta župana Trsta in Gorice telefonsko izrazila obžalovanje in obsodbo slovenskemu diplomatskemu predstavniku v Trstu, objavila pa nista ničesar. Primorski dnevnik, dnevnik Slovencev v Italiji, ki izhaja v Trstu, je moral poiskati tržaškega župana, ki je obsodil dogodek, ampak skušal omiliti njegov politični pomen z besedami, da je "mati bedakov vedno noseča". Uradnih sporočil pa ni bilo, ne od župana, niti od predsednika dežele Furlanija - Julijska krajina in prav tako ne od italijanskih političnih strank, z izjemo izjave svetnikov opozicijske demokratične stranke v tržaškem mestnem svetu.
Vse to je seveda zaskrbljujoče, tudi glede na to, kar se v zadnjih dneh dogaja v Avstriji, od Peršmanove domačije do nogometnih igrišč. Morda je res, da je bila skrunitev table slovenskega konzulata v Trstu pobuda "običajnih bedakov", kot pravi tržaški župan. Je pa zagotovo res, da se nekateri še niso sprijaznili s prisotnostjo slovenske manjšine in njene zaščite, še zlasti pa ne z visoko ravnijo sodelovanja med Italijo in Slovenijo. To pa bi moral biti tudi problem za uradne institucije Italije in ne samo za Slovenijo in slovensko manjšino v Italiji.
